Rateče imajo celo vrsto gostiln, kamor rado zahaja občestvo z bližnjih snežnih poljan in velike skakalnice pa tudi iz Italije in Avstrije. Najdaljšo zgodovino med temi obedovalnicami ima tista pri Dolharjevih.
Za vse politike, ki so kaj dali in ki še kaj dajo nase, je obisk tekem v Planici in Kranjski Gori obvezna tradicija. Podobna tradicija je bila vsaj nekoč tudi malicanje ocvrtega piščanca z vsemi prilogami in predjedmi pri Žerjavu. Za to obstajajo dokazi. Pa naj gre za maršala Tita, največjega med Jugoslovani, ali Staneta Dolanca, ki je Jugoslavijo tudi vodil vsaj deset let. V modernih časih sta v gostilno zagotovo zahajala Janez Drnovšek in Milan Kučan, a pravijo, da za isto mizo nista hotela sedeti.
Kakor koli, povprečni turisti in obiskovalci Kranjske Gore, Planice, Rateč ali Podkorena predvsem zaradi ocvrtega piščanca še vedno radi obiščejo Žerjava, čeprav je konkurenca gostiln s podobno ponudbo v Ratečah kar velika. Pa smo šli v soboto še mi.
Velika jedilnica je bila nabito polna, kar se je dalo zaslutiti že po avtih, parkiranih v središču vasi. Prevladovali so gostje iz Avstrije, nekaj je bilo slovenskih miz, nekaj italijanskih. Bodimo odkriti – tuji gostje, predvsem Italijani, v Slovenji jedo, če je dobro, če je poceni in če so velike porcije. Še vedno je svež spomin na dogodek izpred približno petih let, ko sta fant in dekle iz Italije za sosednjo mizo naročila dunajski zrezek, za prilogo pa ocvrti sir. Poceni in učinkovito.
Da, tudi tako je lahko pri Žerjavu, kjer pa ob našem tokratnem obisku niso bili v formi. Že vinska ponudba, ki je tradicionalno preprosta, ne more navdušiti. Rebula, malvazija, janževec, haložan, merlot, refošk, teran so na liter, v buteljkah je nekaj vipavske kapljice iz SKZ Zaloščan.
Nekje so našli kozarec neprepričljive briške zvrsti belega pinota in rebule, s katero smo se potem lotili velikega hišnega narezka s pršutom, domačo klobaso, slanino, zaseko, kumaricami, olivami in feferoni. Nobenega dvoma ni, da bi lahko v teh krajih poskrbeli za učinkovitejše mesnine, da o siru niti ne govorimo. Drugače povedano – če se boste mudili v Žerjavu, za hladno predjed naročite klobaso z zaseko. Drugo lahko izpustite.
V kategorijo, kaj je bilo najboljše, je medtem treba uvrstiti govejo juho. Bila je odlična, bogatega okusa, prava nedeljska, boljša s palačinkami kot z rezanci. Nato pa sta bili na vrsti največji specialiteti hiše. Najprej domači rezanci z jurčki (po receptu g. Staneta Dolanca).
Jed, ki ponazarja dve komponenti enega najpomembnejših Slovencev: gobe govorijo o lovcu, orjaška porcija pa o konkretnem možakarju. Treba je poudariti, da so bili jurčki resnično slastni, a za sodobne čase se zdi Dolančev recept vendarle preveč nasiten.
Tako kot ni več moderno imeti solatnega bara na hodniku, kjer hodi mimo ljudstvo, in prav tako kot ni moderno imeti majave mize in vegastih stolov. Samo velike porcije ne bodo dovolj in treba je paziti, da novi politiki ne bodo raje hodili v restavracije, ki imajo te reči urejene.
A gremo naprej, ob kozarcu brezimnega kiselkastega vodenega merlota je prispela hišna specialiteta no. 1, kot so zapisali v meniju, polovica ocvrtega piščanca, ki mu priloga ne pripada (praženi krompir je treba doplačati), pa še malce presuh je bil.
Na jedilnem listu je sicer resnici na ljubo mogoče najti veliko več, kot ponuja običajna gorenjska kuhinja. Ob vseh mogočih kosih mesa in ploščah imajo čevapčiče, pleskavice, pet vrst kalamarov, brancina, orado in celo žabe. Podobno je pri sladicah, kjer smo ob vseh bolj ali manj mednarodnih idejah že vnaprej vedeli, da bomo jedli orehovo potico. Tisto domačo potico, za katero je sam maršal zapisal pohvalo, ki jo je še vedno mogoče prebrati na jedilnem listu: “Hvala za potico bila je zelo dobra. Tito”.
![]()
Titova pohvala … ![]()
… in potica, ki nas ni navdušila tako zelo kot maršala.
Vejica manjka, drugače pa korektna slovenščina, smo si rekli in zagrizli v velik, debel kos presuhe in po gorenjsko skopo nadevane sladice. Kdo se je tukaj zmotil? Tito gotovo ne! Skoraj si upamo zapisati, da so zanj spekli sočnejšo in bogatejšo potico, medtem ko smo se mi potolažili šele ob džezvici turške kave.
Povzetek
Tradicionalna gorenjska gostilna, kjer dobite vse, od izvrstne goveje juhe do receptov Staneta Dolanca in potice, ki jo je hvalil že tovariš Tito, na žalost pa tudi solatni bar, čevapčiče, kalamare in še bi lahko naštevali. Kakor koli boste naročali, boste za kakšnih 20 ali 25 evrov pojedli več, kot potrebuje normalna oseba.
Vinska karta je spomin na čase, ko slovenski gost še ni znal piti vina, zdaj pa bi v poplavi izvrstnih vin iz vseh slovenskih regij lahko našli nekaj kolikor toliko solidnih buteljk, ki bi obogatile vinsko klet.
Ocena: 3/5
Cena: €€
Vinska ponudba: 2/5
Ambient: 2/5
Gostišče pri Žerjavu
Rateče 39, 4283 Rateče-Planica
Telefon: 04 587 60 26