Gostilna v Trnovem se je v dveh, treh sezonah krepko usidrala med ljubljanske jedce, ki si po obdobju včasih že pretirane avtorske kuhinje želijo jesti konkretno in nezapleteno hrano.
Težko je reči, kako bodo novi časi vplivali na razvoj slovenske kulinarike. Nekateri že (spet) nestrpno čakajo na tuje goste, drugi razmišljajo o novih, še bolj zapletenih receptih, domače gostilne pa se poskušajo izvleči iz nekajmesečnega spanca. V Sloveniji je dobrih domačih gostiln na desetine, jih je pa kar nekaj, skoraj presenetljivo, tudi v Ljubljani.
A na tem mestu govorimo o dobrih, ne o turistom prilagojenih destinacijah, ki za domačega gosta pravzaprav nimajo nobenega razumevanja – če ni ravno nujno, seveda. Ob Stričku v Novih Jaršah in Čompi na Trubarjevi je ena takšnih gostiln Jakob Franc, kjer ob joti, ričetu, golažu in juhah poskušajo zgodbo zabeliti z najboljšimi mesninami, predvsem svinjino, ki jo prispevajo krškopoljci iz domače reje.
V glavni vlogi so torej prašički, in čeprav je jasno, da pri Jakobu Francu predvsem po širini ponudbe zaostajajo za Stričkom, je hkrati očitno, da ekipo iz Novih Jarš gladko premagajo pri kakovosti sestavin in predvsem pri ponudbi vina, pa naj gre za enostavnejšo dolenjsko kapljico, za najboljše naše vinarje ali francoske mehurčke.
V prvih dneh novega štetja so naši razširjeni ekipi za začetek ponudili steklenico osvežujočega Bruna Paillarda, takoj po šampanjcu pa že točili enostavno, pitno, za odtenek predrago malvazijo Monterosso. Vino je podprlo hišno pašteto in pršut, pa tudi Goriškove sire, ki so jim priložili orehe, suho sadje in figovo mostardo. Konec koncev sta bila tokrat v naši družbi dva nepopustljiva vegetarijanca.
Pri Jakobu Francu se po hladnih predjedeh največkrat odločijo za joto ali ričet, oba sta praviloma izvrstna, tokrat pa so ob Marjanovi rebuli Selekcija raje napadli z njoki. Na eni strani so jih prelili z izvrstnim mesnim, natančneje svinjskim ragujem, na drugi strani so jih opremili z maslom in črnimi tartufi.
Prehod med glavne jedi je bil kot navadno oster. Meso v vseh pojavnih oblikah. Natančno pečena svinjska rebrca, h katerim gre pravi pražen krompir, pa sočna vratovina, a zdi se, da so bili tistega popoldneva v glavni vlogi svinjski kotleti, oblečeni v lardo in gratinirani.
Nedvomno nasitna, a okusna hrana. Morda sta v tej fazi krajšo, pa tudi malce slajšo, potegnila naša vegetarijanska člana: dobila sta skutine štruklje s cimetovim sladkorjem in borovničevo omako. Vse to smo zalili s konkretno belo zvrstjo Triton Lex Edija Simčiča.
Pri sladicah pri Jakobu Francu skoraj vedno strežejo klasične slovenske recepte, tokrat je bil na vrsti jabolčni zavitek. Sicer hladen, a dober. Pa za konec? Naš se je kar zavlekel, nekaj smo še spili, tudi slivovko bojkovčanko, pojedli nekaj piškotov, pa še kaj… Cena? Tokrat je bila hrana zelo dostopna, za hladno in toplo predjed, glavno jed in sladico okoli 25 evrov na osebo. Vina so bila nekoliko dražja.
Povzetek
Domača gostilna v Trnovem se je že v času pred korono s konkurenco borila predvsem z dobro pripravljenimi tradicionalnimi jedmi in ponudbo konkretnih mesnin, predvsem hišne svinjine – od salam do odojka, pečenk, zarebrnic…
Vinska karta je, če odštejemo ducat šampanjcev, založena s slovenskimi vini. Največ je primorskih zvezdnikov, manj je štajerskih in dolenjskih.
Ocena: 4/5
Cena: €€€
Ambient: 3/5
Vinska ponudba: 4/5
Gostilna Jakob Franc
Trnovski pristan 4, 1000 Ljubljana
Telefon: 051 616 000