Gostilna je prenehala z obratovanjem.
Na spletni strani gostilne, ki vabi v zasanjano vas Selo sredi goričkih gričev, kakšnih 15 kilometrov od Murske Sobote, lahko preberete resno opozorilo: ne strežemo bizarnega mesovja in rib z drugih kontinentov oziroma iz daljnih oceanov. Kuhajo z domačimi sestavinami in po domačih receptih. Pa ne od včeraj, temveč od nekdaj.
Gre za strategijo, ki jo je pred dolgimi leti vpeljal že oče in se je verjetno še za odtenek bolj pravoverno drži naslednik Gorazd. Pri Rotundi ne dobite ničesar nepotrebnega in hkrati vse potrebno. Kavomata recimo ni, je pa zato dišeča turška kava.
Še prej so za utrujenega popotnika pripravljena peneča vina, skorajda zaščitni znak slovenskega severovzhoda. Najbolj je navdušila jareninska klet Dveri Pax z odlično DP brut classic in solidno šiponovo penino.
Nekoliko manj aplavza je požela trendovska “pet-nat” Renina iz Radgone, ki ji je manjkalo svežine in poskočnosti.
Jasno, na Goričkem so bolj ali manj lokalne tudi mineralne vode – od tiste iz čeških vrelcev v Radencih do goričke Cane, ene redkih vod v Sloveniji, ki je še v naših rokah, potem ko je država tujcem mojstrsko prodala praktično vsa podjetja, ki so se ukvarjala z vodo.
Po krajši debati, ko je naši razširjeni ekipi gospodar pojasnil še nekaj podrobnosti z menija, smo v spremstvu penin začeli s plesom hladnih predjedi, kakršnega doživiš redko kje. Marinirana postrv s sladko čebulo, skuta z bučnim oljem in bučnimi semeni, prekajen jezik s čebulo in izvrstnim, skoraj sladkim bučnim oljem.
Domačo šunko so pospremili s hrenom, trdo kuhanim jajcem in čebulo, porcija ne preveč pikantnega tatarskega bifteka je bila orjaška, za vsak primer je prispelo še meso iz tünke s kroglico zaseke, na svojem mestu so bile tudi domače pogače, tako mehke kot popečene.
Čeprav so bile porcije konkretne, se nismo utrudili. “Bi lahko dobili še eno porcijo skute?” se je postavilo vprašanje. “Lahko,” je odgovoril gospodar, ki skupaj z mamo spretno streže vsa omizja. A še prej smo morali skozi kviz, na katerem ni še nihče zmagal. “Poskusite in povejte, katero olje je tole.” Dobil je osem različnih odgovorov, a nobeden ni bil pravilen.
Šlo je za sončnično olje, kakršnega ni doživel še nihče. Pravo, domače, dišeče, brez dodatkov. “Tega v Ljubljani ni,” je bil zadovoljen edini, ki je poznal odgovor – kdo drug kot hišni gospodar. Sledili sta juhi, redko okusni in bogati, “paradajzova” brez gostil in ojačevalcev okusa ter goveja, skoraj enolončnica, z jetrnimi in zdrobovimi cmoki, korenjem in domačimi rezanci.
Kaj pa vino? Po penečih smo začeli piti sivi pinot soseda Jeriča, zelo lahkotno in pitno, skoraj rožnato vino, pred desantom glavnih jedi pa smo si dali natočiti najslavnejšo kapljico iz teh krajev. Klet Marof, ki sicer blesti s prestižnejšimi steklenicami chardonnaya in modre frankinje, je bila pri našem omizju zastopana s svojo belo zvrstjo Breg, ki je uspešno pokrila bogastvo mesnin in prilog na mizi.
Greh bi bil, če bi se izognili jetrcem, na eni strani klasičnim praženim telečjim, na drugi pa po madžarskem vzoru gosjim, rahlo popečenim in opremljenim z žlico dehteče slivove marmelade, ker takšna delikatesa ne potrebuje ničesar drugega.
Tri kose svinjskega fileja, ki sestavljajo eno porcijo, opremijo s čebulno omako in kislo smetano, izvrstno govedino (slovensko, ne argentinsko) spremlja četa malih prilog od dödöl do pečene zelenjave in zeliščnega masla.
Ob našem obisku ni bilo divjačine, ki je sicer pomemben del kuhinje pri Rotundi, a nismo zamerili, ker so bili na svojem mestu telečje zarebrnice in smuč. In da ne govorimo le o živalih: za vegetarijance poskrbijo z ajdovimi štruklji s skuto, ki jih polijejo z bogato gobovo omako, v isto kategorijo lahko sodi tudi učinkovita solata z gigantskim fižolom, motovilcem, radičem in jajcem ter, jasno, bučnim oljem.
Izbor sladic ni širok, a obsega tisto, po kar v te kraje pridete: prekmurska gibanica je bila ravno iz pečice, zavitek (retaš) je bil tisti dan s skuto in breskvami, ker bodo češnje dozorele čez kakšnih 14 dni, so pa bile zato že zrele in sladke jagode, ki niso potrebovale nič drugega kot malo smetane.
Vprašanje je, ali bi se po vsem tem sploh lahko vrnili domov. Na srečo je blizu starodavna Rotunda, po kateri je gostilna dobila ime in do katere je ravno dovolj klanca, da se nato prileže še brizganec pri sosedu in šilce slivovke, s katero so nas z Goričkega pospremili na pot proti centrali.
Povzetek
Ena najboljših gostiln v Prekmurju, gotovo pa najboljša gostilna na Goričkem, ki ponuja le za odtenek prirejeno domačo kuho. Osnova so okoliške tradicionalne sestavine in recepti, pa naj gre za bučno olje, jetrca, meso iz tünke, gibanico ali retaše. Osnovno kosilo ne bi smelo biti dražje od 20 evrov, ob boljšem mesu bo cena zrasla za nekaj evrov.
Vinska ponudba se v osnovi naslanja na lokalno kapljico (Radgonska klet, Jerič, Marof) in na štajerska vina, kot so Verus in Dveri Pax… Izbira ni široka, so pa cene vina zmerne.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€
Ambient: 4/5
Vinska ponudba: 3/5
Gostilna K Rotundi
Selo 30a, 9207 Prosenjakovci
Telefon: 02 544 10 35