Na slovenski obali se je v zadnjih letih serijsko odprlo in zaprlo mnogo lokalov. Vsaj za restavracijo nad Izolo pa se zdi, da bo obstala tudi brez množice tujih gostov.
Na slovenski obali se razni poslovneži, največkrat takšni, ki s turizmom ali gostinstvom nimajo ne veselja ne izkušenj, radi podajajo med gostilničarje. To lahko počne vsak, si mislijo mnogi, ki so nekoč švercali kavo in različne praške, ali pa tisti, ki morajo prikriti sledi za kakšnimi bolj sumljivimi posli. Lokali potem propadajo in na koncu v štirih občinah težko najdete običajno vinoteko, čeprav je v teh krajih kopica izvrstnih vinarjev. Podobno težko je najti gostilno, ki streže ribe iz Jadrana, katerega valovi dobesedno pljuskajo v restavracije, kjer pa raje strežejo pomfri in majhne kalamare iz eksotičnih morij.
A ni vse slabo. V Kortah je sicer kriza dobesedno zaprla Staro šolo, a je tam še vedno Torkla, v Kopru se te dni odpira Za gradom, v Izoli delata solidna Sonja in zanimiva Marina, visoko zgoraj pa Kamin s teraso, na katero smo sedli prejšnji teden in uživali v neponovljivem pogledu na Izolo, naše in italijansko morje.
“Ali je tisto tam na obzorju Gradež?” smo spraševali učinkovitega sommelierja, ki je naše domneve potrdil. “Če je jasno, se na drugi strani vidi celo Triglav,” je bil ponosen in poskušal ugotoviti, kako naj povoha zamašek, ne da bi snel masko.
Začeli smo s polno Klenartovo penino Cru, ki je zorela 30 mesecev. Na kozarec je mogoče dobiti tudi rožnato Bjano, ljubitelju šampanjca prinesejo polovično steklenico Veuve Clicquot. A odločili smo se, da bomo ostali v Istri, in si po penini dali natočiti Klabjanovo malvazijo. Vinska karta pri Kaminu je solidna, ob lokalni kapljici jih ni strah drugih slovenskih pokrajin, pa tudi izbor šampanjcev in tradicionalnih tujih pokrajin je več kot zadovoljiv.
Kaj pa hrana? V glavni vlogi so morski prebivalci, poskušajo s svežimi sestavinami, zato je bil recimo brancin s Hrvaškega, jastogi so še živi prispeli iz Kanade, listi pa iz Piranskega zaliva. Ob hladnih predjedeh postrežejo s šestimi oljčnimi olji: dva je prispeval Lisjak, po enega Morgan, Pucer z vrha in Jenko, dodajo tudi svoje lastno, saj se pod restavracijo in hotelom razteza nasad s kakšnimi 1500 oljkami. In tako je hitro zmanjkalo kruha – tako belega krompirjevega kot obarvanega z refoškom.
Uvod je bil zelo zanimiv, hladne predjedi so bile vse po vrsti izvrstne. Iz kuhinje so pozdravili z rakovico z mariniranimi morskimi algami in peteršiljevim oljem, v hladnem hišnem kvartetu so se znašli bakalar, sardela na savor, hobotnica v solati in tunin tatarski s peno vasabija, najbolj pa je izstopal karpačo gamberov z liofiliziranimi malinami, tolminskim sirom in mikrozelenjem.
Škampova juha ni klasična paradižnikovo-kremna, ampak v krožnik nalijejo intenzivno in okusa polno jušno osnovo z mletimi repki ter nasekljano stebelno zeleno. Ena najboljših juh, ki jih lahko pokusite na Primorskem. Precej težja, ne ravno poletna, je bila sicer izvrstna tartufova juha, ki kar kliče po tem, da bi jo pomazali s kruhom. Takšno akcijo sicer odsvetujemo, prenasitna je, še posebno, če na svojo priložnost čakajo druge jedi.
Recimo strigoli z grancevolo, paradižnikovim konkasejem in pekorinom, ki smo jih pospremili z najdbo z arhivskega dela vinske karte – chardonnayjem, ki so ga v kleti Rojac pridelali davnega 2002. Konkretno vino, ki se je za svoja leta dobro držalo, se je srečalo tudi s piranskim listom. Perfektno pečeno ribo so nam pri mizi prav tako perfektno očistili in jo položili k zanimivi prilogi – istrskemu štruklju, nadevanemu s sipinim črnilom, špinačo in pršutom.
Po vsem tem nismo več mogli pretiravati s sladicami, nedvomno pa lahko pohvalimo sladek mandarinin sorbet in samosvoj lešnikov creme brulee s cimetovim sladoledom. Tisti, ki niso za sladice, lahko dobijo solidno ploščo domačih in italijanskih sirov, na kateri ob pekorinu blesti Planikin Brincl, mi pa smo dan na fantastični terasi končali z Noninovo sladko slivovko in negronijem.
Povzetek
Moderna, a še vedno dovolj tradicionalna morska kuhinja, ki v razumljivi meri upošteva okolje, v katerem živi. Domača oljčna olja, ribe in raki, testenine, tartufi in vino skupaj tvorijo krog izvrstne hrane, ki ga najlepši razgled na naši obali samo še poudari. Kakih 35 do 40 evrov na osebo.
Vinska karta daleč presega okoliško ponudbo. Na mestu so razumljivo vse boljše malvazije in refoški, v hladilnikih so celo štajerski vinarji, nekaj poceni in nekaj vrhunskih šampanjcev ter za odtenek drugih tujih vin.
Ocena: 4/5
Cena: €€€€
Ambient: 5/5
Vinska ponudba: 4/5
Restavracija Kamin
Dobrava 1a, 6310 Izola
Telefon: 05 660 56 66