Trenutno najbolj hvaljena in najbolj izzivalna avtorska restavracija v Mariboru želi goste prepričati s presenetljivimi kombinacijami sestavin, plesom in glasnim nastopom šefa v jedilnici.
Kar nekaj pregovorov, rekov ali pač zgolj zapisanih besed je najti na mestih, ki se povezujejo z verjetno najbolj odtrgano slovensko restavracijo.
Na spletu boste recimo opazili stavek: Popolna ljubezen zahteva popolno ranljivost. Na vratih, ko vstopate v hišo, je zapisano: Amaterjem vstop prepovedan. Da se ve. Vprašanje je le, kdo preverja amaterizem – ali nasprotno, profesionalnost. Verjetno je tako kot v večini slovenskih lokalov pri pogoju PCT. Nihče.
Tako se je naša ekipa znašla v razprodani restavraciji v hiši na Pobrežju, ki je še vedno bolj stanovanjska kot gostinska. Imajo solidno parkirišče, razmeroma neizdelano teraso in prostore, ki bi jih veljalo še malce opremiti, tako s preprogami kot z zavesami. Morda pa je minimalizem, ki so mu gostje priča, načrtovan, kot je načrtovano, da nam niso izdali ne cen ne števila jedi, ki nas čakajo, in tudi ne vinske karte.
Naštete pomanjkljivosti seveda ne morejo biti del samosvoje ponudbe. Gostje bi morali vedeti, kakšne bodo cene, konec koncev si celo v bogati Avstriji, od koder je prihajal večji del gostov tisto soboto, prav vsak ne more privoščiti 120 evrov, kolikor je znašala večerja z vini, ki so jih točili na kozarec, bolj po svojem izboru kot po okusu gostov.
Že na samem začetku so določili zlato radgonsko Selection in nihče nas ni vprašal, ali bi kaj drugega. In nihče nas ni vprašal, kaj bi jedli, je pa treba priznati, da so bile jedi zanimive in okusne, ne ravno obilne, predvsem pa poudarjeno avtorske.
Pozdrav iz kuhinje je pester pogrinjek grižljajev: Sanaborjevo panceto obesijo na vrh dolgih domačih grisinov in jo opečejo z “brenerjem”, na špinačne bline nadevajo creme fraiche in kaviar, krompirjevi “makroni” in mini korneti so polnjeni s piščančjo pašteto, prepeličje jajce počiva v posodici iz ocvrtega testa, na čebulni kruh pa smo mazali zaseko z bučnim oljem. Vse v majhnih odmerkih.
Kaj pa vino? Najprej so ponudili soliden in svež Kušterjev sauvignon, v nadaljevanju pa smo se ob dveh možnostih – Gross ali Vračko – odločili za izvrsten Grossov šipon Gorca. Več o ponudbi vinske kleti nam ni uspelo izvedeti, fantje so morali streči, bila je gneča in časa za vina je zmanjkalo.
Na mizi je že bil na mizi že osvežilen karpačo iz kapesante s pomarančnim in limonovim gelom, marinirano čebulo in peteršiljevim oljem.
Se vam zdijo sestavine med seboj preveč oddaljene? No ja, včasih želijo gosta tudi malo šokirati. Recimo z račjimi jezički v tempuri, ki jih spremljata čips vijoličastega krompirja in zeliščna krema.
So ljudje, ki se teh delov živali izogibajo, a naše omizje že dolga leta pomalica vse, kar dobi na mizo. Še posebno ob pomoči Grossovega šipona. Malo mu je enakih pri nas.
Manj primeren za mariborski okoliš se je zdel Prinčičev Mulit, bela zvrst, ki bi jo zlahka nadomestili z vse bolj zanimivimi štajerskimi vini, a dashi, ki so ga povezali z različnimi neimenovanimi morskimi sadeži in algami, je očitno potreboval bolj primorsko podlago.
Sledila je verjetno najokusnejša jed večera, krompirjeva krema, v kateri so v falusoidno kompozicijo položili dva kosa pegatke z žara in dolg polnjen kruhek, za okus pa priložili še rebrca krškopoljca in krompirjev sufle.
Spet nam niso zaupali vseh sestavin, a pri takšni kuhinji ni nikoli dovolj časa, kajne. Se je pa nekje v hladilnikih našel modri pinot 2011 iz ritoznojske kleti Heaps Good Wine, z naskokom najbolj izdelano vino večera. Ko ga je res hitro zmanjkalo, ga je nadomestil pet let mlajši in nekoliko manj všečen brat.
Na krožnikih sta sledili morsko obarvani izkušnji, losos z želejem iz paprike in špinačno peno ter gamber s tapiokinim čipsom, nato pa mesni finale oziroma glavna jed. Ta se v slogu večera ni zanašala na prestižne sestavine, dobili smo svinjske ličnice, ki so jih po jesensko okrepili s popečeno bučo.
Lastnik in glavni kuhar je ves večer bedel nad mizami v jedilnici in mešal slovenščino z nemščino in angleščino. Pred obetanimi sladicami je stopil na sredino sobe in zakričal: Ali mi zaupate? Do you trust me?
Kaj hoče, so se spogledovali gostje in nejeverno pokimali. Ali zaupate kuharju, namreč ni najbolj logično vprašanje, potem ko že poješ sedem ali osem jedi, kajne? A dolgolasi in bradati možakar se ni dal. In je šel po zvočnik, zavrtel ponarodelo Daleč je za naju pomlad v izvedbi Adija Smolarja ter zahteval, da ga odplešemo. Valček! In potem smo se morali vsi razen dveh upornikov iz Avstrije, ki sta debelo gledala, kaj se dogaja v jedilnici, zavrteti. Zanimiv pristop.
Smo si pa z rekreativno plesno točko prislužili kar dve sladici. Najprej čokoladni mousse s kavo, goji jagodami in različnimi drobljenci, v drugi etapi pa še creme brulee s tonko in rdečo pomarančo. Upali bi si trditi, da sta bili sladici najbolj običajen dogodek tiste sobote.
Povzetek
Ekstremno avtorska kuhinja, ob jedeh pa dobite tudi serijo različnih dogodkov, pregovorov, plesnih točk… Ideje pri pripravi jedi so zanimive, sestavine pa niso nujno lokalne in prestižne, prej nasprotno. Cena menija, kakšnih sedmih, osmih jedi je osemdeset evrov.
Vinska ponudba je nejasna. Vinske karte ni, natakarji nekatere stvari predlagajo, ni pa povsem jasno, kaj je sploh na voljo in koliko vina, ki jih strežejo, stanejo. Če smo prav razumeli, imajo največ štajerskih vin in nekaj primorskih, je pa res, da so bila vina, ki smo jih dobili na mizo, solidna.
Ocena: 4/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 3/5
Ambient: 3/5
Restavracija Mak
Osojnikova ulica 20, 2000 Maribor
Telefon: 02 620 00 53