Nekoč nam je v pogovoru starosta slovenskega vinarstva, naš človek na italijanski strani briških gričkov Joško Gravner zaupal, da v Italiji izredno rad večerja v gostilni Da Vittorio v Brusaportu, v zelenju, v parku ali kar letovišču, streljaj od Bergama. In če tako pravi najbolj znani slovenski vinar, je to treba poskusiti.
Razkošni hotel Da Vittorio, z natančno urejeno restavracijo, je družina Cerea postavila sredi romantičnega, a zaprtega parka, kjer je hrana samo del pisane ponudbe. In čeprav pri njih dobite tudi najboljša naravna vina sodobnega sveta, tudi Gravnerjeva, je skoraj gotovo, da boste najprej nazdravili s šampanjcem. Recimo z Roedererjevo kapljico iz davnega leta 2004. Za zraven pripravijo simpatične majčkene opečence, žepne hot doge in še manjše burgerje. Prigrizki imajo vse, kar imajo veliki, bili so pravih okusov, le da so bili nekajkrat manjši.
Nepredušno zaprto
Da Vittorio torej ni samo gostilna ali restavracija s tremi zvezdicami, kakršnih v Sloveniji ni, ampak tudi prestižni hotel s petimi zvezdicami, kjer je v glavni vlogi vedno kozarec šampanjca, velja pa tudi njegova prva rezerva franciacorta iz bližnjih lombardijskih vinogradov. Naj na tem mestu še omenimo, da se v letovišču, ki je zaradi neljubih fotografov skoraj nepredušno zaprto, lahko ukvarjate tudi s športom.
V sklopu hotela imajo svoje igrišče za tenis, velik bazen, igrišče za mali nogomet, drugače pa se je po parku okoli igrišč, gostilne in hotela lepo tudi sprehoditi, in v tem primeru se lahko srečate z bolj ali manj utrujenima mačkama in malce bolj okretnima pudloma (Gigi in Sissi). Vsi štirje so v lasti gospe Brune, ki je s pokojnim možem Vittoriom Cereo od leta 1966 začetnica poslov družine. Zdaj že kar dinastija se podpisuje pod eno najboljših restavracij na svetu, s podružnicami v Šanghaju, St. Moritzu in Saigonu, ter eno najbolj avtorskih slaščičarn v Italiji.
Temu primerne so cene in temu primerni so gostje. Navadnih avtomobilov, oplov, golfov ali fiatov, ne morete srečati na parkirišču, a na parkirišče niti ne greste, ker vam uslužno osebje hitro vzame ključe, pospravi kovčke in vozilo odpelje, pa naj gre za audije, mercedese ali navite bmwje, ferrarije in porscheje.
Gostilna in hotel, kjer jesta tudi najbogatejši človek na svetu Jeff Bezos in nekdanji ameriški predsednik Barack Obama, si ne moreta privoščiti napak, po drugi strani pa že nekaj let ne težijo z zapovedanim oblačenjem. Menda si želijo, da bi se gostje dobro počutili. Brez kravat, a še vedno tudi brez kratkih hlač in japonk.
V času našega obiska slovenski kvartet ni imel težav s kratkimi hlačami, prvi junijski petek je bil kisel, mestoma je rosilo in na romantičnem vrtu, kjer je praktično vsaka miza praznovala rojstni dan, je prevladovala toplejša konfekcija, pa naj je šlo za tiste, ki so prihajali iz bližnjega centra svetovne mode, ali za mize, pri katerih so malicali nogometaši, ali mize, kjer so svoj denar zapravljali bogataši z bojevitega evropskega vzhoda.
Prav mrzlo ni bilo, a so za zmrzljivce, malce pa tudi zaradi romantike, prižgali zunanji ogenj. In nam, potem ko smo že v predpripravah popili kar nekaj šampanjca, tri etikete imajo na kozarec, ponudili izvrstno franciacorto Ca’ del bosco iz davnega leta 2007. Peneče vino se je srečalo s kruhovo peno in kremo iz zelišč ter z velikimi rdečimi češnjami, ki pa so bile samo optična prevara, šlo je za gosja jetra s kakavom.
Spektakel z makaroni
Pri Da Vittoriu v nasprotju s slovenskimi avtorskimi restavracijami in gostilnami ponujajo vedno prestižne sestavine in jih oblikujejo v mnoge oblike. Maskarpone v hruško, škampovo kremo v velike rake, kostanjevo kremo s fois grasom v plodove divjega kostanja in podobno. Za vse njihove jedi je treba naročiti najdaljši meni s 16 hodi in še ducatom pozdravčkov. No, naša odprava se je odločila pojesti kakšnih osem jedi s petimi, morda šestimi pozdravčki, za podobno ceno kot jo ima pri nas z eno zvezdico slabše ocenjena Hiša Franko.
Ob bogatem slovenskem chardonnayu Bora, ki ga pridelujejo na kmetiji Kante na tržaškem Krasu, smo se srečali z olivo, ki pa seveda ni bila oliva, ampak raviol, polnjen s sirom, lešniki in mesom. Manj eksperimenta je bilo v krompirji peni s tartufi in gobicami. Tartar piemontskega goveda, ki bojda malica samo orehe, je posebna zgodba, dodajo mu kaviar in kefir. Za tiste, ki ne morete brez kruha, imajo na mizi pet vrst domačih grisinov in nekaj vrst baget, ki so zveste spremljevalke prepeličje terine z gosjimi jetri z gobovo omako in arašidi. Mimogrede, tudi sir, ki ga pripravijo s tartufi, je iz Piemonta, zraven gre slastna omaka pečenke. Če vam ni do sira, so na voljo tudi tri variacije korenja.
Serija toplih predjedi se nadaljuje z mini ravioli in z bučkami iz Ligurije z jogurtom in pehtranom ter marmelado sladke čebule, a na vrtu tistega petka ni bilo gosta, ki ni čakal zadnje tople predjedi. Gre za orjaške testenine paccheri, ki jih pripravijo na terasi, pred gosti za vsako mizo posebej. In tega ne sme početi kdorkoli. Prvi kuhar pomeša paradižnik in parmezan, zraven pride kakšnih pet velikih makaronov na porcijo. Na koncu je zanimivo gledati, kako v zdaj že legendarno omako gostje vseh omizij namakajo kruh.
Spektakel z makaroni je docela zasenčil tudi glavno mesno jed, izredno tanko narezan kos, košček prestižne govedine s prilogo, je pa dejstvo, da je ob tako bogatih jedeh težko reči, ali je bilo česa premalo, sploh ker smo ob govedini dobili kozarec solidnega in pri svetovnih kritikih zelo visoko ocenjenega amaroneja Zenato, ki je s svojimi 16,5 odstotka utrudil pričujoče. Do konca pa je bil še sorbet zelenega jabolka z zelišči, limeto in zeleno. In dobesedno vrtiljak penic, pralin, bombonov in različnih ponarejenih sadežev na sedežih. Da ne bi padli z vrtiljaka, jih je držala na sedežih sladkorna pena.
A samo to? Niti ne, na svojem mestu je bil tudi sijajen paneton, pa še grappa iz destilerije Berta iz amaroneja.