Na štajerski avtocesti zavijte dol pri Šentrupertu in se zapeljite proti Braslovčam. V teh krajih včasih ni bilo nobene zanimive gostilne, v zadnjem času pa jih je kar nekaj, recimo Nova rajngla, kamor smo se odpravili pred kratkim.
Gostilna, ki jo vodi mlada ekipa, je svoje mesto dobila v zgradbi ribiškega doma v Preserjah pri Braslovčah, v objemu treh ribnikov. Predvsem v tistem, ki je pod simpatično teraso restavracije, je toliko rib, da kar same skačejo iz vode. Zdi se, da bodo morali paziti, da se ne bodo na koncu tako razmnožile, da jih bo več kot vode.
In za to skrbijo tudi v Novi rajngli: na jedilniku, še posebej v degustacijskih menijih, so predvsem sladkovodne ribe, postrvi, sulci in krapi. Morski prebivalci v teh krajih nimajo kaj iskati. In na splošno je vtis, da je kuhinja pri preserskih ribnikih izrazito sledljiva in lokalna. Celo lokalne vinarje iz teh vinsko ne ravno znanih krajev imajo v vinski ponudbi.
Če bi imeli več časa in prostora, bi lahko na široko opisovali jedilnico in teraso. Pri prvi bi se dalo še marsikaj urediti, poletna večerja na terasi oziroma na balkonu objekta pa je verjetno eden najbolj romantičnih dogodkov v teh krajih, še posebej v povezavi s pokušino osemhodnega menija, ki ga za zmernih 70 evrov pripravljajo mladi gostinci.
Na žalost so časi prehladni za obed na terasi, a ta izrazito ribji meni smo si vseeno naročili, le da smo na koncu namesto pregovorno mastnega krapa izbrali srno.
Vinska karta ima 120 etiket (tujih vin nimajo), od vinarjev, ki so doma iz teh krajev, pa najprej ponudijo penino Romana, ki jo prideluje Silvester Marič iz Petrovč. Osvežilno, ne presuho vino se dobro obnese ob hišnem opečenem kruhu, ki mu pristavijo maslo z jurčki, ter pozdravu iz kuhinje v obliki skute z bližnje kmetije Flis, ki ji dodajo timijan, česen in smrekovo olje, zraven pa še hrustek s kapucinko. Komplicirano. Ob tem že ob pozdravčku na široko predstavijo tako sestavine kot proizvajalce in celo, to je res težko poslušati, posamezne, največkrat zelo moderne tehnike priprave in obdelave sestavin.
Da se ne bomo posebej ukvarjali z vsako kmetijo, ki sodeluje na krožnikih, vam jih bomo kar našteli: kmetije Jelen, Podpečan, Flis, Povše, Pšaker, Selšnik, pa še ribogojnici Špegelj in Žalec ter Melita mlin prispevajo vsak svoje pridelke in izdelke, sem pa sodi tudi vinar Kugler iz Šmartna ob Paki. Ta je v prvem delu degustacije prispeval svoj še ne povsem dodelan chardonnay, ki je pospremil tudi prvo jed serije z delovnim naslovom postrv od repa do glave. Pravijo, da porabijo prav vse dele te ribe, tatarskega iz toplo dimljene ribe tako pospremijo s peno iz jeter, drobljencem iz škrg in ocvrto kožo.
Chardonnay je pospremil tudi osvežilen tatarski iz rdeče pese, ki mu dodajo “baby” koruzo, koruzno kremo in gorčične kalčke s kmetije Jelen, ki se ukvarja z mikro zelenjavo.
Manj filozofiranja je pri česnovi juhi – iz lokalnega, ne kitajskega česna. Nalijejo jo na postrvjo kroglico, oblečeno v hrustljave ocvirke iz svinjske kože, in pospremijo s sirovo čipko. Izvrstna juha, ki ji je nekaj manj sestavin kot pri drugih jedeh celo pomagalo.
Po juhi so jedi postajale vse krepkejše in so potrebovale konkretnejšo vinsko pomoč, ki je prispela v obliki uglajenega in zelo “lesenega” chardonnayja Woodstock iz prekmurske kleti Gjerkeš. V krožniku je pristala rižota s potočnimi raki in postrvjo, na katero pri mizi nastrgajo toliko parmezana, kot želite. Ne pretiravajte, ker sledi še ena konkretna jed, terina iz kunca, podložena z “baby” ješprenjem in omako iz žganih jabolk z ikrami.
Tako rižoto kot terino z ješprenjem bi lahko postregli tudi v nekoliko manjših porcijah, potem bi nam ostalo več prostora za poširanega sulca v zeliščni skorjici s pastinakom, pastinakovo kremo, holandsko omako, bobovo kremo, divjim brokolijem in kuhanim korenjem. Morda smo kakšno sestavino tudi pozabili in morda bi jo lahko tudi ustvarjalci. Dober sulec ne potrebuje toliko dodatnih krem in omak.
Nato se je na mizo vrnil še vinar Marič iz Petrovč, ki je po penini prispeval še modro frankinjo. Ekološko pridelano vino z visokimi kislinami se je srečalo s hrbtom srne, lepo zmehčanima in opečenima kosoma, ki sta za prilogo dobila ješprenj z bučo, za občutek gozda pa so ob omaki demi glace prilili še smrekovo olje. Lep divjačinski krožnik.
Za konec se je v kozarcu zavrtel še polsladki traminec še enega lokalnega vinarja, Fajfarja iz Šmartna ob Paki, na mizi pa je zadišal razstavljen jabolčni zavitek, ki sicer ne spominja povsem na jed z istim imenom, ki jo je pred leti izumil Tomaž Kavčič. Pri preserskih ribnikih listnato testo oblikujejo v valj, velik kot kakšna zapestnica, in ga prepletejo z vaniljevo omako, skuto ter kockami zelo sladkega jabolka, ki tvorijo izvrsten, sladek sok.
Povzetek
Sledljiva in lokalna kuhinja z mnogo avtorskimi presenečenji, kjer so v glavni vlogi sladkovodne pošasti. Pri nekaterih jedeh blestijo, v nekaterih primerih pa množica sestavin skoraj preglasi osnovno noto. Za osem bogatih jedi smo plačali ugodnih 70 evrov. Manj zapletena kosila medtem stanejo manj kot 20 evrov.
Vinska karta je zanimiva in kljub temu da nimajo ne šampanjcev ne bordojcev ali toskancev, ponujajo bogat in širok izbor manj znanih avtorjev iz savinjskega konca, pa tudi nekaj druge štajerske in primorske obvezne opreme.