Loading...

Restavracija Triglav: večerja miniatur s pogledom na Bohinjsko jezero

Novi val turizma, tudi tistega pretiranega, se ni izognil Gorenjski, kjer so v zadnjih letih odprli nekaj zanimivih gostiln in restavracij.

Celo do tistih, ki imamo malo manj pod palcem, je prišel glas, da se v Bohinju rojeva novo gostinstvo, podprto s pravim kapitalom. Hoteli in restavracije v njih naj bi bili iz najboljših materialov, ponujali naj bi najboljše jedi in najboljša vina. Pa je res tako? Nekaj časa smo oklevali, potem pa se je naša manjša ekipa spravila v Srednjo vas, nekaj korakov naprej od slikovitega bohinjskega mostu in cerkve sv. Janeza Krstnika. Pogled za razglednice.

Stavba, v kateri so apartmaji Triglav in pod njimi istoimenska restavracija, se je tisti popoldan kopala v soncu. Tistih nekaj temnih oblakov, ki so po bohinjsko poskušali osvojiti nebo, je okoli pol šestih obupalo in na vrtu z nenadomestljivim pogledom na jezero je bilo vse pripravljeno za zgodnjo večerjo. Za večerjo, o kateri smo slišali samo pohvale. Izjemen kuhar in ob njem še boljši sommelier, človeka, ki sta že delovala na Gorenjskem in vesta, kako se stvari streže.

Prišli smo kako minuto prezgodaj, zato smo lahko natančno prebrali vinsko karto in se zraven hladili s Slapšakovimi rožnatimi mehurčki (šest evrov na kozarec). Penina, ki si je v zadnjih letih zabetonirala pozicijo med najboljšimi slovenskimi, je del vinske karte, na kateri je kar nekaj klasičnih slovenskih penin, a ob Isteniču, Bjani, Frelihu in Gašperju večjih presežkov niti ni zaznati. Šampanjcev (po znosni ceni so tam Delamotte, Deutz in Serge Mathieu) pa ne odpirajo na kozarec. Kar je seveda škoda za tako prestižen lokal.

Tudi pri mirnih vinih je situacija podobna, lepo število vin je na voljo na kozarec, sicer pa nam v oči ni padlo nič izrednega. Še najbolj zbode nov merlot Kozana iz kleti Edi Simčič, ki ga cenijo na lepih 185 evrov za steklenico, kar smo, razumljivo, preskočili. Raje smo v začetku večerje spili kozarec izvrstnega Iaquinovega chardonnayja (šest evrov), potem, pri mesu, pa tudi kozarček hišne rdeče zvrsti Triglav, kombinacije merlota in cabernet sauvignona, ki ga za restavracijo pripravlja Gašper Čarman. Solidno vino za solidno ceno (tri evre na kozarec).

Gremo k hrani. Malce smo bili presenečeni, iz člankov in spletnih objav se je zdelo, da skuhajo marsikaj, mi pa smo ugotovili, da imajo na voljo dva menija, ribjega in mesnega, s po tremi jedmi in sladico. Mi smo bili nekoliko bolj lačni, zato smo mesnemu meniju dodali še hladno ribjo predjed in si račun s 44 podražili na 52 evrov. Ampak dobro, v teh časih to niti ni tako zelo drago, pa tudi pozdrav iz kuhinje v obliki bohinjske skute z bučnim oljem in lanenimi semeni v spremljavi belega in črnega kruha je še vedno obetal solidno večerjo.

Potem pa se je začelo podirati pri količinah, da ne zapišemo pri grižljajih. Hladno dimljene postrvi na grahovi kremi z gorčičnimi semeni, pikantnim oljem in mariniranim češnjevcem je bilo zgolj za vzorec. Porcija je bila tako majhna, da nam ni uspelo ugotoviti, kako se spajajo okusi in sestavine.

Dimljena postrv z gorčičnimi semeni na grahovi kremi

In če je bilo postrvi res malo, je bilo mesne hladne predjedi, govejega jezika, še manj. Kar je bilo spet nerodno tudi zato, ker nam na koncu ni uspelo zaznati povezav ne z lečo, ne s čebulo, marinirano v rdeči pesi, ne z majonezo s hrenom, ne s peteršiljevim oljem. Rezinice jezika so bile enostavno premajhne, da bi jih pokusili še z dimljeno malinovo soljo in dimljenim oljčnim oljem, ki so ju pristavili na mizo.

Goveji jezik z lečo, marinirano čebulo in majonezo s hrenom

Prva pa tudi zadnja malce bolj obilna jed je bila enostavna, a okusna gosta grahova juha, ki so jo še poboljšali z jogurtovo peno z bližnje kmetije Pr’ Tonejovc. Pa bi tudi juhe, morda zato, ker je bila tako dobra, lahko pojedli veliko več. Podobno kot koščka divjega prašička, ki so ga na srečo opremili z rumenim korenjem in krompirjevim pirejem s tartufi.

Divji prašič, krompirjev pire s tartufi, rumeno korenje in špargelj

Morda bi lahko v teh krajih, na Gorenjskem, brez težav pogrešali tartufe, še posebej v pirejih in oljih, sicer pa je treba reči, da imajo pri Triglavu v kuhinji mojstra, ki zna kuhati. To se je opazilo tudi pri sladici, spet ne prevelikem creme bruleeju z malinovo in mangovo omako ter svežo jagodo. Škoda, da ob ambicijah, ki jih imajo z vini, nimajo še kakšnega sladkega vina, s katerim bi podprli zadnje dejanje večerje.

Creme brulee z jagodo, malino in mangom

Povzetek

Restavracija v simpatičnem hotelu s pogledom na jezero, ki veliko obeta, a očitno ji vsega še ni uspelo povedati. Jedi so zanimive, mestoma lokalne, včasih tudi sledljive z očitnim avtorskim pečatom, hkrati pa milo rečeno premajhne za scenosled štirih hodov.

Vinska karta je celo malce preveč predvidljiva, imajo množico slovenskih, bolj primorskih kot štajerskih in dolenjskih imen ter nekaj šampanjcev. Cene niso ravno ugodne, je pa ugodna politika restavracije, ki predvideva, da je res veliko steklenic odprtih tudi na kozarec, kar seveda zniža stroške.