Po prvem in drugem delu zdaj tridejanko o najboljših jedeh v naših gostilnah končujemo s sladicami. Omejili smo se izključno na sladice, ki jih ponujajo v gostilnah in restavracijah, slaščičarne v ta izbor niso vključene.
Naša dežela, kot vemo, niti ni kdo ve kako znana po sladicah, predvsem ko ponudbo primerjamo s sosednjimi državami, pa vendar smo se nekako znašli. Jasno je, da smo Slovenci kar nekaj sladic posvojili, nekaj pa jih je dobilo vsaj začasen slovenski potni list. Spet nekaj jih je v verziji posameznih gostiln tako prirejenih (recimo baklava iz Čompe), da jih ne moremo šteti med naše klasike. Naj ponovimo, da smo v nasprotju z mednarodnimi žirijami vse naštete jedi tudi dejansko pokusili.
Krofi: Gostišče Trojane, Trojane
Velike krofe so na Trojanah izumili oziroma začeli pripravljati v začetku šestdesetih let in menda je edina razlika od tistih socialističnih časov ta, da so zdaj celo nekaj večji. Ni dvoma, krofi na Trojanah so med največjimi v Sloveniji, in čeprav sama gostilna kakovosti krofov pri drugih jedeh niti približno ne dosega, je jasno, da mora pravi Slovenec vsaj enkrat na leto pojesti sladek trojanski krof. Velik, masten oziroma zelo naoljen krof z veliko žlico zlatooranžne marelične marmelade in zelo zasneženim gornjim delom je slovenska klasika, čeprav mu nikakor ne gre odrekati dunajskih korenin. V zadnjem času nam zanimive krofe, še posebej za pusta, cvrejo tudi drugi ponudniki, a se zdi, da v poplavi manjših in manj mastnih krofov za zdaj še ni videti pravega naslednika trojanskega orjaka. Hkrati pa tudi nad novimi trojanskimi verzijami, borovničevim, vaniljevim in čokoladnim krofom, nismo bili ravno najbolj navdušeni.
Cesarski praženec: Restavracija 9, Bled
Govorimo o še eni dunajski specialiteti, o kaiserschmarrnu, po naše šmornu, ki so ga v devetnajstem stoletju avstrijski slaščičarji pripravili za Franca Jožefa. V naših krajih ni nič čudnega, če pripravijo šmorn kot veliko in debelo palačinko, ki jo potem natrgajo na predebele kose. V Kraljevi hiši na Bledu pripravljajo najboljši cesarski praženec oziroma šmorn v Sloveniji. Pravzaprav ne gre za povsem originalen recept, saj ga ne natrgajo iz debele palačinke, ampak iz omlete. Sodelujeta brusnična marmelada, ne čežana, in mleti sladkor.
Gratinirane palačinke: Gostilna Kekec, Nova Gorica
V vsaki slovenski gostilni pripravljajo palačinke. Z marmelado, orehi, skuto ali celo z nutello. Pa vendar … Na sprehajalno-pohodni točki nad severno primorsko prestolnico imajo le nekaj jedi, a so med njimi tri ali štiri, ki si zaslužijo vso pozornost. Kjer koli pri nas boste težko dobili takšne palačinke, kot jih pečejo nad Novo Gorico. Gre za velikanske pa tudi zelo nasitne palačinke, ki zadovoljijo tri ali celo štiri osebe. Nadevane so z orehi, gratinirane pa z rahlo skuto. Pokusiti bi jih moral vsak pravi ljubitelj palačink.
Štruklji: Gostilna Ančka, Šenčur
K Ančki hodijo jedci predvsem na štruklje. Celo tisti, ki ne jedo sladic. Ker lahko ob sočnem zrezku dobite tako gluhe kot drobnjakove štruklje ali k jelenovim medaljonom skutne štruklje z drobtinami. Porcije so izredno velike pri sladkih štrukljih (ajdovi štruklji z orehi, skutni, čokoladni), po dva štruklja, ki sta tudi sama po sebi izredno velika. Konkurenca? V Ljubljani imamo gostilno, ki ima ime po štrukljih, nam pa so bili celo boljši tisti, ki jih kuhajo Pr’ Končovc pod Joštom: pripravljajo mesne za v juho in jabolčne za sladico.
Kobariški štruklji: Bistro Jaz, Ljubljana
Štrukelj štruklju ni enak, od klasičnih štrukljev se zelo razlikujejo tisti iz Kobarida. Verjetno bi na vsaki kmetiji v tistih krajih našli gospodinjo, ki je prepričana, da so njeni kobariški štruklji ne samo najboljši, ampak tudi najbližje originalu, ampak ko govorimo o gostilnah, so imeli izvrstne v Hiši Franko. Kjer štruklji seveda nimajo več mesta na sodobnem jedilnem listu. Na srečo so podobno kot še nekaj svoje klasike preselili v druge obrate, povezane z Ano Roš in Valterjem Kramarjem, v Ljubljani v Jazu in v Kobaridu v Hiši Polonka.
Torte in potice: Gostilna Kirn, Podpeč
Na Ljubljanskem barju je gostilna, ki že po tradiciji ponudi zelo širok izbor domačih sladic, predvsem tort in potic. Se pa razume, da jih ponudijo šele, ko do konca pojeste kosilo ali večerjo. Ob čokoladnih in sadnih torticah, tudi avokadovo imajo, so na svojem mestu razni krimčki oziroma grmade in kakšna sadna omaka. Bolj pozimi začnejo peči različne potice, najraje ponudijo pehtranove, ki jih morate, kot so prepričani, pospremiti z modrim pinotom, ne s sladkimi vini, kot bi pomislili.
Pohorska omleta: Restavracija Sedem, Maribor
Štajerski odgovor na omleto je po eni od legend nastal leta 1952, v nekdanjem Poštarskem domu, ki mu v novih časih rečemo hotel Tisa. V osnovnem receptu gre za jajčni biskvit, ki ga bogato obložijo s pohorskim jagodičevjem in smetano. V zadnjem času smo pokusili nekaj zelo približnih, pretrdih in marmeladastih verzij sladice, ki jo sicer pripravljajo v kuhinjah okoli pol ure. Najboljša se nam je zdela v mariborski restavraciji Sedem, kjer pripravijo nekaj manjšo, velike, originalne so namreč za današnje dni nepripravno odmerjene in navadno namenjene za kar štiri osebe.
Kremna rezina: Restavracija Blejski grad, Bled
Verjetno je podobno kot še pri nekaterih jedeh pri nas osnovno, puristom prijazno ime, kremna rezina, publiki tuje. Raje govorijo o kremšniti, ki so jo v verziji, ki jo najbolj poznamo, začeli peči v hotelu Park na Bledu leta 1953. Po tej logiki so torej najboljše in najbolj originalne ravno v tem hotelu in v sistemih, kamor dovažajo sladico iz Parkove slaščičarne. Za Jezerškovo restavracijo na Bledu jih vozijo iz vse popularnejšega Conditusa, morda imajo manj smetane, a se zdi rumena krema bolj jajčna.
Prekmurska gibanica: Restavracija Kodila, Markišavci
Med serijo tipičnih slovenskih jedi, ki jih je tako ali drugače zaščitil Janko Kodila, je tudi tradicionalna gibanica, ki ima sicer na severovzhodu več izpeljank in oblik, od medžimurske do štajerske in prleške. V Markišavcih, pri Kodili, so seveda med tistimi, ki strežejo velike kose prekmurske gibanice, bogate in nasitne sladice, za katero se trudijo s skuto, jabolki, makom in orehi. V Prekmurju je še nekaj krajev, kjer ponujajo podobno sladico, tudi pri velikem Rajhu v Bakovcih, Na jasi v Bodoncih in pri Puhanu v Bogojini.
Jabolčni zavitek: Gostilna Čubr, Križ pri Komendi
V mnogih gostilnah po naši deželi med sladicami kraljuje jabolčni štrudelj, zato je zelo zahtevno delo najti najboljšega. Najboljšega med tisočimi. Vseeno smo malce pobrskali po arhivu in potrdilo se je, kar se nam je že nekaj časa zdelo. Pri Čubru smo se sladkali z izvrstnim zavitkom, pri katerem so jabolkom topaz pomagali hruške viljamovke in Ganglov jagodni izbor. Zelo dobrega imajo tudi pri Brinovcu, kot pri marsikateri jedi pa so nas prijetno presenetili s svojim jabolčnim štrudlom pri Krambergerju v Pernici.
Preberite še: