Namen tega zapisa ni, da bi delili slovenski in italijanski narod. Nasprotno, želeli bi si, da bi sistem gostinskih lokalov, ki so na italijanski strani mnogo cenejši in mnogo učinkovitejši kot naši, dobro živel in delal še dolga leta.
Pa vseeno, odločili smo se, da bomo napisali nekaj stavkov o zanimivih slovenskih gostilnah, ki jih ne naši ne italijanski gostje ne poznajo tako dobro kot recimo Devetaka na Vrhu svetega Mihaela, eno najboljših slow food restavracij v Italiji, ali visoko cenjeno Subido streljaj od Krmina med briškimi grički. Spodaj predstavljeni lokali so pravi mali biseri, ki jih velja spoznati, je pa seveda treba upoštevati, da gre za cenovno ugodne lokale, ki le redko ponujajo japonsko govedino, kaviar ali jastoga.
Gostilna Koršič, Števerjan
Località Sovenza 7, 34070 San Floriano del Collio (Števerjan), telefon: +39 0481 884248
Pri gostilni Koršič se radi pohvalijo, da so le 500 metrov oddaljeni od slovenske meje, a se zdi, da pravega navala slovenskih turistov in jedcev v Števerjanu ni, morda le v času poletnega narodnozabavnega festivala. Je pa Števerjan pomembna vinska postojanka, v kraju je veliko vinarjev in pri Koršiču ponudijo lepo število steklenic vin svojega kraja. Sicer pa je Koršič enostavna gostilna, ki poleti hladi goste na zelenem vrtu s pogledom na Brda in očake v daljavi.
Na vrtu smo nazadnje jedli za pozdrav ocvrto polento na zeliščni skuti, imajo najboljše okoliške sire, D’Osvaldov pršut, pripravili so toč in braide, friko in karpačo svinjskega vratu, na katerega so nastrgali hren, dodali veliko porcijo jabolčne čežane in žlico gorčice. Zamesili so tudi aromatične njoke, ki imajo že v testu slanino in zelišča, v omaki pa zgolj pokuhan paradižnik, svežo baziliko in malo nastrganega sira. Še bolj so navdušili špecli, kremasto zabeljeni s panceto in potreseni z makom. Preprosto in učinkovito je tudi pri glavnih jedeh, kjer ob divjačini kraljuje govedina. Biftek narežejo na manjše kose in na hitro popečejo na oljčnem olju z rožmarinom. Postrežejo jih v posodici iz mlinca, priložijo čebulno marmelado in hrustljavo friko. Lahko pa pokusite tudi polpetke divjega prašička. Na koncu imajo palačinke, sladolede in različne likerje, tudi kavno-čokoladnega. Za 30 evrov se boste najedli.
Turistična kmetija Bibc, Križ pri Nabrežini
Aurisina Santa Croce 262, 34151 Trieste (Trst), telefon: +39 328 157 0366
Tretjakovi, po domače Bibcovi, so potomci zadnjih slovenskih tržaških ribičev, ki tradicijo ribištva prevajajo v gostinstvo. V Križu pri Nabrežini ponujajo tisto, kar ulovijo na morju, in izključno hišna vina, tudi Etiko, osvežilno penečo kombinacijo glere, vitovske in malvazije.
Odvisno od ulova, a na začetku običajno ponudijo sardone z mletim koromačem in oljčnim oljem, puhast primorski kruh v obliki polžkov, ki gre tudi k hobotnici v solati, zraven so sardoni na šavor in obilne kepice nežnega bakalarja na kockah pečene polente. Imajo na tanko narezane in ocvrte jajčevce, dišečo frtaljo z zelišči in inčuni, tu so še ocvrte ribje kroglice, na svojem mestu so tudi ocvrti pedoči. Ne gre pozabiti, da kaneštrele in pedoče vzorno gratinirajo, zavitke pa radi napolnijo s tuno, rikoto in zelišči ter podložijo s paradižnikovo omako. Po uvodu in nadaljevanju s solidno hišno mešanico malvazije in chardonnayja so imeli tudi špagete z vongolami in veliko popra, pacchere z morskimi sadeži ter njoke v enaki maniri, dobiti pa je tudi kakšno gosto mineštro. Pri glavnih jedeh najraje očistijo ribo, recimo brancina, in jo opremijo s polento, krompirčkom in zelenjavo, druga možnost je, da na žar vržejo lignje. Pri sladicah imajo lahko hišno gibanico s skuto in jabolki, sladek sorbet s pelinkovcem, in če boste imeli srečo, zelo sladek in dišeč krokantino z rumom. 40 evrov na osebo.
Ošterija Ferluga, Trst
Via della Bellavista 12, 34151 Trieste (Trst), telefon: +39 347 139 6133
Ena cenovno najugodnejših gostiln celo v Italiji domuje ob ozki strmi cesti nad Trstom. Gre za cesto Via della Bellavista, ki ponuja sijajen pogled na Tržaški zaliv. Gospodar Dimitri pozdravi po naše, dober dan, želite, in odhiti med goste. V priročni knjižnici so slovenske knjige, na mizi pa peneče vino iz Trevisa in navodilo, da se predjedi naročijo v polovičnih porcijah, ker sicer glavne jedi ne bomo zmogli.
Polovička narezka je pet evrov, na krožniku so pršut, domač sir in veliki kolobarji sosedove salame. Pol porcije mešanih morskih specialitet stane osem evrov, sodelujejo dimljena mečarica, sladek bakalar, sipa v solati s paradižnikom, mehke sardele na šavor. Pri vinih imajo pri Ferlugi ob proseccu odprto malvazijo iz Hrvaške, refošk je od soseda Ferfolje, tu je še izvrstna tržaška vitovska iz kleti Andreja Boleta (16 evrov). Tople predjedi začnejo ravioli, ki jih napolnijo z brancinom in postrežejo v gosti sirovi omaki s kozicami. Cena male porcije je sedem evrov, še cenejši je pastičo s šparglji. Pri glavnih imajo soliden ljubljanski zrezek (13 evrov). Na drugi strani je še nekaj večji milanski zrezek, ki stane zgolj devet evrov. Kaj pa morje? Za 18 evrov se na krožniku družijo natančno zapečen file brancina, ražnjič s kozicami, zrezek mečarice v sezamu in kalamari z žara. Pri sladicah sodelujejo panakota, tiramisu in skutna torta. Ob koncu imajo nešteto žganic, od pelinkovca do rute, od borovničk do grape.
Turistična kmetija Milič Zagrski, Zagradec
Frazione Sagrado 2, 34010 Sgonico (Zgonik), telefon: +39 040 064 3143
Kakšnih pet minut od Fernetičev leži med grički kraške planote velika samooskrbna kmetija Miličevih, ki se konec tedna prelevi v slikovito gostilno, kjer so zaradi zmernih cen in kakovosti ponudbe skoraj vedno razprodani. Pri Miliču ponujajo zelo enostavno hrano, ki jo pridelajo na kmetiji.
Imajo hlebčke bogatega ocvirkovega kruha, pršut, kuhano šunko, vratovino, kolobarje klobase, panceto in goveji karpačo. Olje je Zaharjevo, prašiček je mangalica, peneči teran pa je hišni. Vsak dan so predjedi malo drugačne, ker so pač na kmetiji, kjer je vse sveže. Joto pripravljajo z zeljem in fižolom, za mesojede pa narežejo nekaj debelih kosov svinjske hrenovke, prav tako izdelane na kmetiji. Za podlago je domača malvazija, ki sede na rahlo pikantne velike njoke s svinjskimi rebrci, drugače pa kruhove cmoke ali rezance kombinirajo z mesnimi kroglicami, z omako s koromačem in bučnimi semeni, maslom in žajbljem, dimljenim sirom iz Karnije ali s pečenkino omako. Lahko pa naredijo tudi rulado s sirom in špinačo ter ričet s korenjem in koromačem. Pri glavnih jedeh sodeluje teran, navadno pa so na svojem mestu frtalje z zelišči, klobase, kotleti, jetrca, pečenke, taljata in celo domači čevapčiči ter pleskavice. Potem imajo torte in menda enega najboljših jabolčnih zavitkov. In seveda serijo močnih domačih žganic. 30 evrov na osebo.
Gostilna Brin, Col
Località Col 8, 34016 Monrupino (Repentabor), telefon: +39 040 977 8952
Še ena lokacija ambicioznih zamejskih gostincev je Col nad Trstom, kakšnih pet kilometrov od Opčin proti notranjosti Krasa, kjer najraje vrtijo Avsenikove viže. A Brin je kljub mnogim elementom slovenske kuhinje še vedno tudi tipična italijanska gostilna, ki si ne dovoli banalnih napak. Na mizi je Sirkov kis, zraven je Rodičino oljčno olje sv. Kancijan. Na mizi je široka vinska karta, ki ima najraje kraška vina, malo manj je briških, imajo pa tudi nekaj šampanjcev.
Na začetku režejo D’Osvaldov briški pršut, tu so še tatarski biftek s timijanovim maslom, karpačo, vitello tonnato ter jajce s tartufi in Zidaričevim sirom. Izstopa bučkina pita s sirovim fondijem in ocvrtim porom, imajo tudi raviole, špagete, njoke in kanelone ter orjaško polnjeno palačinko, ki jo polijejo s pečenkino omako in nanjo naribajo sir in bučke. Raviole nadevajo z Zidaričevo skuto in baziliko, spodaj je bučkina krema. Njoki so s telečjo omako in tako naprej. Testenine stanejo okoli 15 evrov, glavne jedi pa le redko 20 evrov. Ljubljanski zrezek z govedino, ne s piščancem, stane 16 evrov, goveja taljata pa 22 evrov. Pri Brinu, ki je morda še najbližje restavraciji med tu opisanimi lokali, imajo degustacijski meni petih bogatih jedi za 45 evrov. Ja, toliko je v Sloveniji malo večji zrezek. Za sladico najraje ponudijo tiramisu ali zavatto. Pri žganicah navijajo za Storico in Nonino.
Valeria 1904, Opčine
Str. per Vienna 52, 34151 Opicina (Opčine), telefon: +39 040 922 0286
Pred kakimi desetimi leti se je ekipa, ki je vodila gostilno Bak na mejnem prehodu Pesek, s kuharjem Tomom Oberdanom preselila na Opčine. Zdaj prenovljena gostilna z manjšim hotelom že velja za klasiko. Na voljo je več mesnin kot testenin, kuhinja pa je v osnovi zelo kraško, torej lokalno orientirana. Valeria 1904 je kronično razprodana gostilna, kjer se je pametno naročiti vsaj nekaj dni prej, potem pa se je dobro držati ideje enostavnih, le delno avtorskih jedi.
Pri hladnih predjedeh ljubijo izdelke iz mangalice, od pršuta prek larda do šunke, tu so še Zidaričevi siri in nekaj hladnih zelenjavnih jedi, vse za nekaj več kot deset evrov. Radi imajo velike enolončnice, tako joto kot čebulno juho, tudi to gre v kategorijo okoli desetih evrov, drugače pa imajo tako klasične italijanske ali avtorsko predelane testenine (poskusili smo bleke s kokoško), ki sežejo v okolico 15 evrov. Tudi pri vinih so naklonjeni slovenskim in italijanskim lokalnim vinom, čeprav je v kleti in hladilnikih najti marsikaj, celo francosko kapljico. Pri glavnih mesnih jedeh se ne bojijo niti tujih prestižnejših mesnin, nekoč smo pokusili pljučno argentinskega žrebička, najraje pa svetujejo kar najboljši kos pljučne govedine. Pri sladicah imajo palačinke, sorbete, sladoled ter štruklje, pa tudi kak soliden mille foglie se najde na koncu. Med 40 in 60 evrov na osebo, odvisno od glavne jedi.
Članek je bil prvotno objavljen v DNVK, magazinu Dnevnika in Nedeljskega dnevnika.