V istrski kulinariki je premalo divjačine, slovensko-hrvaška “vojna za teran” pa je nesmisel, ki ga je zakuhala politika. Tako pravi Moreno Coronica, eden najbolj znanih istrskih vinarjev.
Moreno Coronica velja za očeta modernega istrskega terana in predstavlja že tretjo generacijo vinarjev in lovcev družine Coronica iz, kako primerno, vasice Koreniki. V domači vasi, streljaj od Umaga, je pred kratkim pripravil kulinarični večer, posvečen družinski vinarsko-lovski tradiciji, na katerem je moči združil z Ano Morgan iz priljubljene konobe Morgan v Brtonigli.
V novi, moderni vinski kleti so postregli z izbranimi divjačinskimi specialitetami – divjo raco, fazanom, jerebico, zajcem in jelenom, seveda ob spremljavi vin Coronica, od penine do znamenitega krepko uležanega grand terana.
Divjačina je v istrski kuhinji preveč zapostavljena
“Moj dedek in oče sta bila vinarja in lovca, sam sem malce manj aktiven kot lovec, a je divjačina še vedno stalnica našega jedilnika. V gastronomski zgodbi Istre pa ima divjačina prešibko vlogo,” je prepričan Moreno, ki nas je še pred pojedino popeljal na popotovanje po 21 hektarjih vinogradov, v katerih močno prevladujeta malvazija in teran, ob tem pa ima Coronica posajenih še nekaj trsov merlota in cabernet sauvignona.
Vojno za teran je zakuhala politika
Če je bila malvazija vino, s katerim je Istra vstopila v vinski svet, bo teran čez deset, dvajset let vsekakor pustil trajen pečat na vinskem zemljevidu sveta, je prepričan Coronica, ki se medtem noče ukvarjati s pričkanjem o tem, “čigav” je teran.
Slovensko-hrvaška “vojna za teran” se mu zdi že smešna in jo je po njegovem mnenju zakuhala politika. Oziroma, kot je ponazoril: tako na Krasu kot v Istri se pridela približno toliko terana, kolikor se ga lahko spije na kakšni večji zabavi v New Yorku.