Restavracija Donatela: za nezahtevne ruske jedce z globokimi žepi

Restavracija v rogaškem hotelu Aleksander je šla skozi različna obdobja, a gotovo je že videla boljše čase.

Hotel Aleksander (zgrajen leta 1906 z imenom Erzherzog Johann) je eden najlepših in najrazkošnejših pri nas. V nasprotju z mnogimi hoteli, ki jih poseduje neposredna slovenska konkurenca, je zgradba na hribčku, ki je menda v lasti ruskega kapitala, dobro ohranjena in dobro vzdrževana.

Še vedno se jasno vidi učinke zadnje obnove notranjosti, ki so delo Janija Vozlja. Koliko časa bo še tako, je težko reči, a dejstvo je, da Aleksander, v nasprotju z nekaterimi drugimi hoteli s petimi zvezdicami pri nas, sob ne razprodaja. Najcenejše so v višji sezoni po 400 evrov, v času našega obiska so stale še vedno težko dosegljivih 300 in več evrov. Pa ne govorimo o apartmajih na vrhu dvorca, ki za kakih 1300 evrov na noč ponujajo tudi masažni bazen in vedno pripravljeno savno.

Hotelska restavracija z modnim imenom Donatela pa skoraj gotovo ne dosega veličastnosti hotela. No ja, morda po cenah – štiri jedi stanejo okoli 70 evrov, ob čemer ne pričakujte kakšne hudo kreativne kuhinje.

Za mizami so bile tistega hladnega večera ob naši posadki še tri ruske ekipe, ki so podobno kot mi naročale enostavne jedi.

A naj še pred prvimi jedmi pohvalimo ruske lastnike, da so na mize prinesli skoraj vse izdelke, ki Rogaško Slatino predstavljajo v svetu: kozarci za vino, kozarci za vodo, svečniki, vaze… vse je bilo iz slavne steklarne. Pa še lokalno mineralno vodo so ponujali. Kaj pa kakšen šampanjec na kozarec? Tega v Aleksandru ni. Šampanjec je mogoče naročiti le na steklenico in oba, ki sta na voljo, sta absolutno previsoko ocenjena.

Zato smo se zadovoljili s kozarcem zlate radgonske penine brut nature, nato smo pri prvih jedeh pili korekten beli pinot Edi Simčič (40 evrov), pri glavnih pa kozarec neprepričljivega Kristančevega cabernet sauvignona za 5 evrov. Na siromašni vinski karti je sicer kakšnih dvajset, trideset etiket, premalo je štajerskih vin, cene pa so veliko previsoke.

Za začetek so nam na krožnike nalili dve vrsti Kocbekovega bučnega olja – hladno in toplo stiskano – ter Lisjakovo oljčno in nam prinesli topel kruh, ki smo ga namakali v mešanico.

Pozdravu iz kuhinje je sledil tatarski hobotnice (20 evrov), ki ga dokončajo pri mizi: s poprom, šalotko, majonezo, peteršiljem, papriko in limonovim sokom. Namesto masla pa so mu dodali zamrznjeno oljčno olje. Zelo pikantna jed, dodatki so hobotnico skorajda preglasili, toliko že lahko rečemo, a kuharski spektakli ob mizi v naši družbi vedno naletijo na odobravanje. Druga hladna predjed se je nagibala bolj na sladko stran, burrati so priložili rezine dimljene tune, breskve in med (17 evrov).

Jedilnik v Donateli ni obsežen, juh in drugih toplih predjedi je skupaj šest. Nekoliko skeptično smo se odločili za telečjo obaro, ki se je izkazala za izjemno – v rahlo prenovljeni in za odtenek pikantni jedi sta meso in zelenjava narezana veliko bolj na drobno kot v izvirniku. Vprašanje je le, kaj takšna enolončnica počne na jedilnem listu, kjer kraljujejo bogate mesnine in ribji orjaki.

Na jedilnem listu je kar nekaj jedi, ki jih gostom predstavljajo kot tipično slovenske, nekatere upravičeno (čompe), drugih ne (burrata z dimljeno tuno), za slovenske so razglasili tudi zelo nasitne gnude s pršutom in grahovo omako (15 evrov).

in če smo pri predjedeh razmeroma visoke cene še opravičevali z velikimi količinami, so glavne jedi le še drage. Ob Kristančičevem cabernetu smo pomalicali ne prevelik ribeye črnega angusa (40 evrov), ki so mu dodali nekaj kosov pečene polente in gobovo kremo. Nič posebnega. Razen cene. Le nekaj cenejši in nič pretresljivejši ni bil srnin file z ajdovimi cmoki in grahovo kremo.

In spet, bolj s ceno (11 evrov) kot z okusom smo se ukvarjali pri jabolčnem zavitku v obliki cigare. Pa to še ni bil največji šok. Le v krajih, kjer gostje nimajo nobene mere, za šilce lokalne viljamovke zaračunajo 12 evrov. Res je, da jo mojster Gašparič prodaja v krasni rogaški steklenici, pa vendar.

Povzetek

Restavracija z visokimi cenami in razmeroma klasično, ne preveč ustvarjalno kuhinjo. Kuhajo solidno, prav nič sezonsko, dejstvo pa je, da skušajo pokazati vsaj nekaj lokalnih sestavin in predvsem delovati razkošno. Za ruske goste. Že prav, a to ne more biti opravičilo.

Vinska karta ni bogata, nasprotno. Na njej je komaj kak šampanjec, nekaj penin in nekaj najbolj klasičnih primorskih in štajerskih vin. Cristal stane 450 evrov, kozarec Verusovega sauvignona 7 evrov, steklenica Marjanovega rdečega Teodorja pa 85 evrov.

Ocena: 3,5/5

Cena: €€€€€

Ambient: 4/5

Vinska ponudba: 2/5

Restavracija Donatela – hotel Aleksander

Zdraviliški trg 3, 3250 Rogaška Slatina

Telefon: 03 81 22 800