Restavracija Slon 1552: kriza ljubljanske hotelske restavracije

V hotelu Slon so ob zadnji prenovi restavracijo zastavili moderno in ambiciozno, kot eno najboljših, če ne najboljšo hotelsko restavracijo v Ljubljani. Od takrat je minilo že nekaj let, ob nedavnem obisku pa smo ostali rahlo razočarani.

Je že res, da je restavracija v najznamenitejšem ljubljanskem hotelu ena najlepše oblikovanih. Kuhinja, ki jo od gostov loči le steklo, točilni pult, ki mu ni para, visoki stropi in intimni separeji, v katere je postavljenih nekaj miz… V prostoru malce moti le dolgo potovanje do stranišča, pa tudi vhod z Nazorjeve brez veže ali vetrolova.

Gostje v Slonu hvalijo predvsem dnevna kosila, ki niso nujno poceni. Mi z njimi nismo imeli tako zelo dobrih izkušenj, se pa radi kakšen večer usedemo k šanku, kjer postrežejo tudi kozarec šampanjca, kar je v Ljubljani redkost.

Ob večerih so včasih stregli tudi degustacijske menije, ki so jih očitno opustili, pa tudi vinska karta je že videla boljše čase. Zdaj obsega le najpomembnejša dela slovenske in svetovne vinske produkcije, a pri teh se opotekajo, saj je ob našem obisku več kot polovica vin, ki smo jih naročili, slučajno umanjkala. Zgoščen je tudi jedilni list. Tri hladne predjedi, dve juhi, nekaj hotelskih nujnosti, kot sta club sendvič in burger, ter troje glavnih jedi (biftek, brancin, piščanec). Malo? Premalo. Saj veste, če ni turistov, se očitno ni treba preveč truditi.

Pozdrav iz kuhinje je bil nenavdihujoč, daleč od kakšnih avtorskih del sosedov v Ateljeju. Dimljena nanoška skuta z lososom. Kot bi hoteli obdržati nekaj slovenskega in to povezati s tujino. Globalno sreča lokalno, recimo. Zraven pa istrsko oljčno olje Sv. Kancijan in simpatičen balzamični kis iz Isteničevih kleti. Burrata na mizo prispe kot tortica, podložena je z nasekljano rukolo ter prekrita s pinjolami, pestom in češnjevci. Glede na prazen okus in ne predrage sestavine gre za visoko cenjeno jed – 14 evrov.

Še nekaj dražji je neprepričljiv tatarski iz tunine, opremljen z ananasom, nekaj zelišči in solatkami. Nič posebnega ni bilo niti srečanje španskega pršuta iberico in njegovega kraškega brata, ki ju opremijo z okisano zelenjavo in prepeličjim jajcem (18 evrov), a prava katastrofa je bila pravzaprav gosta paradižnikova juha, po okusu najbližje industrijski paradižnikovi mezgi, ki jo natočijo čez hrustljav raviol.

Kot smo omenili, imajo pri Slonu solidno vinsko karto, ki je bila v času našega obiska nerazumljivo izpraznjena. Za začetek smo odprli Roederer, nato pa smo se kar nekaj časa trudili najti kakšen modri pinot, nazadnje smo steklenico iz kleti Tilia našli pri sosedih v slaščičarni. Dobro, včasih se je treba znajti in če hišna dobava ni opravila svoje naloge, je bil na mestu vsaj iznajdljivi natakar.

Vipavski modri pinot je zaradi petih pivcev hitro izhlapel, med množico tujih vin (tudi pri teh seznam ni ustrezal dejanskim zalogam) pa smo izbrskali Chateauneuf-du-Pape Clos de l’Oratoire 2015. Če je modri pinot še sodeloval z brancinom, ki so ga opremili z ribjo omako in topinamburjevim kipnikom, pa tudi orjaškim raviolom z jurčki in lardom, se je rdeča zvrst iz južne Rone srečala z biftekom (28 evrov) z gosjimi jetri in sotirano zelenjavo.

Biftek je bil verjetno najboljša jed večera, že pri sladicah pa se je spet videlo, da bodo Slonovi šefi morali malce prevetriti koncept, ki je počasi preveč kaotičen po eni in preveč predvidljiv po drugi strani. Čokoladni fondant, jagodna tortica in brownie so bili iz serije predvidljivih in neprepričljivih sladic, kar za obrat, ki se hvali z najboljšimi krofi v prestolnici, ni prav velika pohvala.

Je pa res, da lahko marsikaj reši šilce močnejše pijače, v našem primeru so to bili 16-letni portovec Kopke, viljamovka Zima in konjak Hennessy XO, vsi po zmernih cenah. Škoda, da ob žganicah niso postregli kakšnih bombonjeric ali črne čokolade, kot so to počeli včasih in kot je to v svetu standard tudi v povprečnih hotelskih restavracijah.

Povzetek

Slonova restavracija, ki je bila ob odprtju ena najboljših hotelskih restavracij, se trenutno zdi v rahli krizi. Jedilnik je kratek in nezanimiv, celo generičen, izvedba jedi pa nedodelana.

Vinska karta, če bi sklepali po prebranem, ni slaba (naštevajo vsa pomembna slovenska vina in nekaj tujih), težave nastanejo pri naročanju, ko se izkaže, da večine zapisanih vin ni v kleti. Morda bi veljalo imeti manj obsežno karto, ki bi ji bilo mogoče slediti z zalogo.

Ocena: 3/5

Cena: €€€€

Ambient: 4

Vinska ponudba: 2

Restavracija Slon 1552

Nazorjeva ulica 5, 1000 Ljubljana

Telefon: 01 470 11 81