Turistična kmetija Milič: najprijaznejša slovenska oštarija

Ob slovensko-italijanski meji je kopica izvrstnih, tako naših kot italijanskih gostiln, ki so običajno tudi poceni. Najmanj denarja za vrhunsko pojedino vam bodo pobrali pri zamejski družini Milič v Zagradcu.

Do velike kmetije Miličevih vodi več poti, najbolj smiselno je, da takoj za mejo na Fernetičih zavijete desno v zelenje tržaškega Krasa. Agriturismo Milič v Zagradcu oziroma Sagradu po italijansko je velika kmetija z gostilno, ki zadnje tri dni v tednu gosti široke množice in je kronično razprodana. Tudi poroke, birme, obhajila ali, bog ne daj, sedmine lahko organizirajo. Večina miz je ogromnih in lahko se zgodi, da boste sedeli s popolnimi neznanci. Ki pa imajo enako željo: jesti poceni in dobro.

Milič je verjetno najprijaznejša slovenska turistična kmetija, le da je v Italiji. Kuhinja je poudarjeno kraška, domači pršut, testenine, klobase, pečenke in meso na žaru dobite po več kot sprejemljivih cenah. Deska njihovega kraškega pršuta za dve osebi stane štiri evre, nič dražje niso salame in klobase, niti jote in mineštre. Svinjska zarebrnica, res debelo odrezana, stane, recimo, šest evrov. Da vemo, o kakšnem cenovnem razredu govorimo.

Ko smo pri njih jedli prejšnjič, so vrteli Bijelo dugme, občasno pa je lokalni harmonikar vžgal Slake. Tokrat so bili v glavni vlogi dalmatinske klape in Dubrovački trubaduri z uspešnico Dok palme njišu grane. Drugega niti ne gre pričakovati od oštarije, ki ima na vhodu opomnik, da so leta 1944 nacifašisti požgali vso vas.

“Miza brez vina je kakor nebo brez zvezd,” je povedala mlada naslednica, ko smo se obirali in najprej naročili samo radensko. “Pol flaške naše vitovske boste,” je pristavila in nismo protestirali. Vrhunsko vino za osem evrov na steklenico je potrdilo, da so Miličeva vina (točijo le lastna) vse boljša.

Mimogrede, to so kraji, kjer ne boste dobili kokakole. “Ma, nam niso dali recepta,” so povedali, namesto tega smo dobili penečo vitovsko, solidno vino, le manj suho kot podobna pri sosedih v Sloveniji. Pozneje smo si privoščili še njihov osnovni teran in upamo, da ne bo zamere, če zapišemo, da se je ob hrani prilegel bolj kot tisti na naši strani meje.

Pri Miliču je tudi način naročanja precej samosvoj. Prinesejo jedilni list, pa kuli in prazen list papirja, na katerega sami napišete, kaj in koliko boste jedli, natakarska služba papir odnese za točilni pult in potem se razmeroma hitro začne pojedina. Začeli smo s skoraj sladkim, na tenko narezanim kraškim pršutom. Za štiri evre za dve osebi.

Na drugem krožniku je dehtel pečen pršut (štiri evre), narezan na debele rezine kot pečenka, česar pri nas nismo vajeni. Je pa dejstvo, da je na italijanski strani običaj kuhane svinjine veliko pogostejši kot pri nas. Manj mesojedi del odprave je dobil tudi skuto z vinom, meto in bučnim oljem (tri evre), zelenjavni del pa je tvorila okisana paprika s kaprami in olivami (tri evre). In kljub res nizkim cenam so porcije orjaške.

Jote tisto nedeljo ni bilo, namesto nje so ponudili fantastično zelenjavno mineštro (štiri evre), bolj za dve kot za eno osebo, z ješprenjem, lečo, korenjem, pinjolami, grahom, kolerabo, blitvo… Še več aplavza je požel “kuharjev izbor” toplih predjedi (osem evrov), v katerem so sodelovali domači njoki brez jajc s pestom, pira s hišno zelenjavo, koprivni zavitek v pečenkini omaki in knodrli (veliki kruhovi njoki) z ragujem, na vse pa so nastrgali še dimljeno rikoto. Različni okusi, različni tipi testenin, ki bi jih lahko jedli in jedli. A morali smo pokusiti še nekaj glavnih jedi.

Ko je govor o mesu, je v Zagradcu na meniju mnogo klobas, veliko pečene in kuhane svinjine, najboljša pražena telečja jetrca, krače, pa tudi pleskavice in čevapčiči. Mi smo se lotili ogromne kuhane pečenice v malvaziji z lovorjem, ki ji priložijo kuhano zelje (šest evrov), in gigantskega svinjskega kotleta za enako ceno, ob spremljavi zelenjave, gorčice, ajvarja in zelja v kozici. Vse skupaj se res lepo ujame s teranom.

Na koncu pa še jabolčni, če ne že kar bolj cimetov zavitek, bolj mehak kot hrustljav s podporo ribezovega kompota. Preostane samo še, da zvrnete šilce domačega in si kupite steklenico vina za domov. Lahko pa na kmetiji tudi prespite.

Povzetek

Turistična kmetija oziroma kmetija, ki ob koncih tedna postane gostilna, večino hrane, zapisane v jedilnem listu, pridela in predela na svoji kmetiji. Ob nizkih cenah (za petnajst evrov se boste konkretno najedli) so najboljši pri predjedeh in žaru.

Vinska ponudba obsega izključno hišna vina in treba je reči, da sta tako osnovna kot visoka linija izvrstni. Izstopata bela zvrst in konkretnejši teran. Tudi cene vin so zelo dostopne.

Ocena: 4/5

Cena: €

Ambient: 3/5

Vinska ponudba: 3/5

Agriturismo Milič Zagrski

Frazione Sagrado (Zagradec) 2, 34010 Sgonico (Zgonik), Italija

Telefon: +39 040 229289