Vinsko letovišče Meneghetti v Balah je celo za vsega vajeni Hrvaško in Slovenijo draga destinacija, a enkrat je treba poskusiti, smo si rekli in se odpeljali v Istro.
Zdi se, da se hrvaška Istra vse bolj odmika od koncepta, ki ga je pred leti postavil oče modernega istrskega turizma Denis Ivošević. Namesto malih konob in simpatičnih hotelov se rojevajo hotelski sistemi, v katerih se cene sob začenjajo pri 500 evrih na noč in ki imajo restavracije, kjer so osnovni meniji po 150 evrov na osebo.
Ob nekaterih bolj ali manj razkošnih rovinjskih presežkih je med najdražjimi Meneghetti, letovišče ob istoimenski vinski kleti, ki ob slikovitih vinogradih in oljčnikih v ograjenem in zaprtem delu ponuja tudi prestižne sobe in hišice pa tudi razmeroma drago restavracijo.
V Meneghettiju smo želeli tudi prespati, a so hoteli za sobo krepko čez tisoč evrov, zato smo se raje odločili za kak kilometer ali dva oddaljen prenovljen in udoben hotel La Grisa v središču romantične vasice Bale, ki je bil, reci in piši, kar desetkrat cenejši od Meneghettija.
Z Meneghettijem ni šale. Gre za uspešne poslovneže, ki so v Istro menda prišli iz Zagreba, zdaj pa ponujajo svoja vina, oljčno olje in nastanitve ter sijajno urejeno restavracijo. “Šminka šminke,” nas je napol v šali, napol zares pred potjo opozoril priključeni član našega omizja.
In res je šlo za šminko, na trenutke povsem brez razloga. Recimo. Pri večerji je zahtevan eleganten slog oblačenja (dress code: elegant), česar se je naša družba natančno držala. A verjetno smo bili edini, ki smo imeli čevlje in suknjiče. Množica predvsem ameriških turistov je bila, kljub nizkim temperaturam zgodnje jeseni, kar v natikačih, oblečeni pa so bili v trenirke in celo flise, pa jih ni nihče opozoril. Elegantno.
Gremo k hrani. V izjemno lepo urejeni jedilnici, ki se seveda zelo razlikuje od običajnih konob, smo dobili svojo natakarico, mineralno vodo San Pellegrino, na kozarec pa ob nekaj možnostih sijajen šampanjec Charles Heidsieck (12 evrov na kozarec) in nekaj cenejši blanc de blanc iz domačih vinogradov, peneče vino, ki se s francoskimi ni moglo meriti.
Za pozdravček iz kuhinje so prinesli pečen češnjev paradižnik s hrenom, stebelno zeleno in esenco paradižnika z baziliko, sledili so tri vrste kruha in dve vrsti oljčnega olja, nežna buža in pikantna istrska belica. Scenosledu petih ali šestih jedi, ki stanejo 100 evrov na osebo, smo se odpovedali, ker se nam krožniki, ki ga sestavljajo, niso zdeli vredni tega denarja. Raje smo si večerjo sestavili sami in po svojem okusu.
Začeli smo s hladnimi istrskimi mesninami (18 evrov): pršut, domača svinjska salama, kulen in ombolo. Solidne sestavine, klasična postavitev, morda bi za občutek lahko še povedali, kdo se pod mesnine podpisuje … Na drugo stran je prispel domiselno sestavljen, okusen tatarski biftek (22 evrov), ki se je izkazal za jed večera. Na grobo nasekljano in nežno začinjeno govedino so nadevali hrustljav topinamburjev čips in nekaj lističev priljubljenega istrskega sira Veli Jože.
Ob mesnih predjedeh smo si privoščili še zelenjavno solato z zanimivim delovnim imenom Meneghetti Vegetable Garden oziroma Meneghettijev zelenjavni vrt, ki je za 17 evrov ponudila solidno povezavo paradižnika, bučk, korenja in pese na kremi mandljev in indijskih oreščkov, dodatno dimenzijo pa so mozaiku dali še oljčno olje, bazilika in pena paradižnika.
V kozarcih sta se medtem vrtela hišna chardonnay in malvazija iz njihove serije Black label, oba brez presežkov, kar se ni spremenilo niti pri Meneghettijevi beli zvrsti (11 evrov) in konkretnejši malvaziji Moni Emvasis (devet evrov).
Ob specialnem vinu smo se spoprijeli z zelenjavno juho (bobičev niso imeli) in z izrazito premajhno porcijo zanimivih dvojnih raviolov (22 evrov) z zeleno, motovunskimi črnimi tartufi, peno larda in lešniki.
Nekaj manj navdušenja so poželi pljukanci (21 evrov) z boškarinom, radičem in merlotom – vinska kislina v omaki je preveč nadvladala meso.
Med glavnimi jedmi smo se izognili svinjskim ličnicam (34 evrov), ki so sicer tudi glavna jed degustacije, in se posvetili drugim možnostim. Imajo tudi ribe, a predvsem se pohvalijo z žarom Konro, na katerem pečejo prestižne mesnine. Za 50 evrov recimo dobite 10 dekagramov govedine wagyu. Mi smo ciljali veliko nižje: na hrvaškega black angusa, ki ga cenijo na 96 evrov za kilogram.
Jasno, naša porcija je bila nekoliko manjša, na žalost vseh prisotnih pa ne optimalno pečena – zunaj premalo, znotraj pa preveč.
Pomagala nista niti simpatična pečena istrska skuta s špinačo in papriko niti sicer sijajen pečeni krompir s smetanovo omako, ki sta sodelovala kot priloga. Zanimiv je bil BBQ juice, kot pravijo omaki za žar, podobno zanimiva je bila pečenkina omaka. In kar zadeva vino: ob mesu smo pili še kar prazen osnovni merlot Meneghetti za znosnih pet evrov, lahko pa vam k mesu natočijo tudi njihovo rdečo zvrst Val Gambalera za neverjetnih 50 evrov na kozarec.
Sladice v najprestižnejšem istrskem resortu stanejo po 13 evrov in so izvrstne. Recimo sijajen tart s slivami, vaniljevim sladoledom in karamelo.
Belo breskev po drugi strani povežejo s pistacijo in vinskim šatojem, ki ga pripravijo iz hišnega penečega vina. Kot da bi se na koncu, po težavah pri testeninah in glavnih jedeh, spet ujeli.
Povzetek
Letovišče pri Balah, ki petičnim lahko ponudi marsikaj, predvsem pa mirno istrsko naravo z oljčniki in vinogradi. Restavracija poskuša slediti temu razkošju, a se zdi, da bi bilo bolje, če bi stopili korak nazaj od japonskih mesnin ter slavonskih ličnic ter se začeli zavedati pokrajine, v kateri so. Če kje, imajo v Istri res prepoznavno kulinarično identiteto.
Vinska karta je obsežna in ob hišnih vinih Meneghetti ponuja mnoge hrvaške vinarje za ne previsoke cene, ob slovenskih pa imajo tudi najboljša vina sveta, najdražja segajo v okolico 2000 evrov za steklenico.
Ocena: 3,5/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 5/5
Ambient: 5/5
Meneghetti Restaurant
Stancija Meneghetti 1, 52211 Bale, Hrvaška
Telefon: +385 52 528 800