Gostilna je prenehala z obratovanjem.
Robidišče na meji z Italijo je najbolj zahodna slovenska vas, ki je malo zaradi bližnje Nadiže, malo pa zaradi slikovitih gozdov in možnosti za ekstremne športe vse popularnejša med Slovenci. Gostilna, ki za sprejemljiv denar gosti tako naše kot italijanske turiste, je seveda logični del ponudbe v tej hribovski vasici.
Čeprav je mogoče v Robidišče priti tudi iz Italije, vam svetujemo nekaj lažjo pot, ki gre iz Kobarida. Ovinkasta cesta, po kateri se v te kraje vozi vse več aktivnih turistov, se v Borjani razcepi proti Breginju, tisti, ki si želite na malico, pa seveda zavijate proti Robidišču. Po kakšnih 20 minutah se boste znašli na vrhu hriba.
Razgled je izjemen, vas pa, kot bi ostala v prejšnjem stoletju, množičnega turizma in visoko kategoriziranih hotelov v Robidišču ne boste našli in tudi v gostilni, ki je napol kmetija, ne strežejo kakšne kreativne hrane. Pravzaprav poleti dobite tisto, kar kupijo v soseščini, nekaj nedvomno tudi v nekaj korakov oddaljeni Italiji. Simpatična zgradba je na prvi pogled skoraj neurejena, v glavni vlogi, vsaj v času poletne pripeke, sta hladna veranda in velik žar, na katerem pripravljajo večino mesnin.
Orjaški narezek in gost jabolčni sok
Gostje so bili vsaj v času naših obiskov pretežno Italijani, ki imajo podobnih lokalov na svoji strani malo. Na drugem mestu, kadar to ni povezano, so motoristi, na tretjem pa kolesarji. Tudi večina natakarjev je z italijanske strani meje, ki je na srečo praktično ni več, lastnik pa je Slovenec, menda Goričan, ki si je organiziral življenje v odmaknjenih, bolj mirnih krajih, kjer se predvsem ob koncih tedna več kot solidno malica.
Na jedilnem listu je malo jedi, a morda vseeno nekaj več kot pred leti, ko smo bili prvič v teh hribih. In kar je za našo rubriko pomembno – v Robidišču je mogoče jesti razmeroma poceni.
Hrana v najbolj zahodnem delu Slovenije visoko nad Kobaridom je obilna, domača in potrošniku prijazna. Recimo, narezek, ki je dovolj dvema močnejšima postavama, stane osem evrov. Na pladnju je kakšnih šest ali sedem mesnin, predvsem gre za naše in italijanske salame, veliko je pršuta in vratovine, manj je tlačenke, k okusu pomagajo domači ovčji in mešani ovčje-kravji siri, pa tudi kumarice, zelena in celo zelje.
Zaradi toplega vremena smo v začetku pili predvsem radensko, naša pretežno motoristična okolica pa pivo. Pozneje smo se za kozarec ali dva ustavili pri izvrstnem sauvignonu Livia Felluge z druge strani meje, je pa treba reči, da imajo poleg vin iz koprske kleti tudi odprti domač kabernet. Mimogrede, nobene napake ne boste naredili, če pokusite njihov gost, zelo gost domači jabolčni sok.
Božanski njoki in obilna frika
Če je pri hladnih predjedeh vse jasno in izbira pravzaprav določena, je več možnosti pri toplih predjedeh. Imajo zelenjavno mineštro, njoke z golažem, polento s sirom in božanske njoke, zabeljene z mladim ovčjim sirom in zelišči. Za osem evrov smo pokusili brez dvomov ene najboljših testenin v naših krajih.
Tudi zato, ker gre morda za vplive bližnje Italije, po drugi strani pa je lahko topla predjed tudi frika, ki ji za dobro mero priložijo še popečeno polento in pečeno zelenjavo. Za devet evrov je to eden najboljših primerkov te lokalne jedi. Vroča frika je bila ravno prav zapečena, pečene polente za prilogo pa je bilo milo rečeno preveč, po drugi strani je bila velika žlica zelenjave ravno prava.
Pri glavnih jedeh smo vedeli, da moramo pokusiti jedi z žara, ki jih je pripravljala vešča italijanska kuharica. Odločili smo se za krožnik mešanih mesnin z žara in ugotovili, da je na njem praktično pol kilograma dišečih dobrot, od svinjske zarebrnice do rebrc, na svojem mestu sta dve vrsti klobas, velik kos piščanca in celo pet velikih, skoraj preveč slovenskih čevapčičev. Za prilogo gredo kos polente, pečen krompir in pečena zelenjava. Oseba, ki lahko zmlati to ploščo s prilogami, bo težko pojedla še kaj.
Jagenjček in orehovi štruklji
A poleg žara se v Robidišču lahko masti tudi z golaži, ocvrtimi zrezki, postrvjo in predvsem hišno specialiteto, pečeno jagnjetino, še eno obilno mesno jedjo, ki jo podprejo z veliko porcijo ravno prav pečenega krompirja in nekaj paradižnika. “Je še kaj prostora za sladico?” Ne še, dajte nam pol ure in gremo naprej, smo bili prepričani, ko smo se po vinu spet hladili z izjemnim jabolčnim sokom.
V Robidišču imajo tri sladice. Palačinke, jabolčni zavitek in (to morate pokusiti, so bili prepričani) orehove štruklje. Nasitna, a sijajna jed ima v dolini verjetno ime kobariški štruklji, a zaradi nas jih lahko imenujejo tudi robidiški, bili so lep finale popoldneva, ki zaradi vročine ni klical po žganicah, ki pa seveda čakajo na pogumnejše občane.
Ponudba
V Robidišču boste jedli enostavno hrano, ki je po eni strani z enolončnicami in štruklji blizu pohodniški, po drugi strani pa se z žarom in in hladnim pivom brati z motorističnimi okusi. Morda imajo še največ možnosti za napredek v območju lokalne kuhinje, kjer že briljirajo z njoki, friko, sirom in suhomesnatimi izdelki.
Vina
Pivci z natančnim okusom za vino verjetno v Robidišču niso povsem na pravem mestu. Pa vendar. Vedno imajo na voljo kako zanimivo vino z italijanske strani ter nekaj enostavnih in ne predragih slovenskih vin. So pa na svojem mestu solidno pivo in naravni sokovi.
Cene
Nekaj jedi, ki smo jih pokusili, je bilo res poceni, za manj kot deset evrov dobite nepozabno friko, bogato obložene njoke ali golaž. Nekaj dražje so glavne jedi, a na koncu se boste za 20, največ 25 evrov pošteno najedli.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku. Več zapisov iz rubrike Po domače najdete tukaj.