Tik pred Rušami, če se pripeljete iz Maribora, je vas Bezena, kjer pozimi v trdni domači hiši, poleti pa na vrtu v senci hladnih dreves gostilne Vernik strežejo domačo hrano, nekaj specialitet in domač bezgov sok.
Bezena naj bi se ob prvih omembah v 12. stoletju imenovala Bezgovo, bezeg pa je v vseh pojavnih oblikah zdravilen. Pa naj gre za pomoč pri kašlju, prehladu, gripi, zbijanju vročine ali astmi. Naj vseeno dodamo, da ima gostinska dejavnost, ki ima sicer na tem mestu večstoletno tradicijo, tudi zanesljivejše datume. Gostilna, ki smo jo obiskali v začetku junija, se je rodila leta 1967. V njej je kuhala Ivana Šauperl, ki je bila leta 1985, tako je pisal Večer, mednarodno nagrajena za svojo kreacijo domačega nadevanega zajca.
Časi so se spremenili, naša ekipa pa se je po namigih s severovzhoda namenila obiskati gostilno Vernik, za katero so naši skavti z družbenih omrežij ugotavljali, da ni samo domača, ampak znajo v njej tudi poceni in predvsem dobro kuhati.
Kobalovi mehurčki in esihflajš
Osnovno, a zelo bogato kosilo iz treh jedi in prilog je v Bezeni dobiti za znosnih 19 evrov, plošča glavnih jedi in prilog za dve osebi je 32 evrov. A naša naloga ni bila zgolj poceni jesti, ampak pokusiti jedi, ki so staro gostilno tudi v novih časih zadržale med najboljšimi. Ob izrazito štajerskem pozdravu iz kuhinje (namaz iz skute in smetane z bučnim oljem, zelišči in bučnimi semeni) so iztočili polovično stekleničko Kobalovega penečega modrega pinota, ki se je zadržal tudi pri hladnih jedeh.
Domač hladni narezek za eno osebo stane šest evrov, na njem je najti divjačinsko salamo, pršut (navadno imajo pohorsko bunko, tokrat jo je zmanjkalo in so uporabili kraški pršut), zraven je sir zbrinc, ob namazu s skuto pa so še marinirana čebula in gorčična semena. Še bolj zanimiv je bil esihflajš (šest evrov), govedina v solati v ne prekisli različici, z marinirano čebulo na zeleni solati. Takšno jed pri nas že težko najdete.
Špargljev kapučino in juhe v jušnikih
Če smo imeli na začetku občutek, da bi lahko bile porcije nekaj večje, se je naš dvom o poštenih namenih gostincev iz Bezgovega razblinil ob toplih predjedeh. Goveje juhe v jušniku je bilo za kakšne tri osebe. Gobove štajerske juhe, v kateri so plavali orjaški kosi jurčkov, prav tako, le da je bila še malo bolj nasitna. Manj je bilo špargljeve juhe, ki pa po okusu ni zaostajala.
Cene juh se gibljejo okoli treh, štirih evrov, nekaj dražje, a še vedno ne drage so tople predjedi. Obilni štruklji v smetanovi omaki so manj kot šest evrov, ajdova kaša z gobami je manj kot deset evrov. Naj še omenimo, da smo v tem času ob res sladkem domačem bezgovem soku pili več kot soliden, dišeč, klasičen štajerski sauvignon iz Gaubejeve kleti, ob glavnih, predvsem mesnih jedeh pa so imeli ob nekaterih domačih favoritih, modrih pinotih in frankinjah, na voljo umirjen cabernet sauvignon iz vipavske kleti. Zakaj pa ne?
Zajec, ribica, ocvrta kokoš in mleta polpeta
Kot smo omenili, je nadevani zajec že dolga leta prva hišna posebnost. Porcija obsega dva kosa zajca z bogatim nadevom, pa še eno bedro povrhu. Čeprav smo prepričani, da gostje ne bi ostali lačni niti brez prilog, sta na krožniku za vsak primer še polnjen sirov štrukelj in gluhi cmok, kar jed uvrsti med največje svoje vrste v naši deželi.
Morda bi lahko konkuriral zgolj babičin krožnik, nekakšen velikanski ražnjič, v katerem skombinirajo kos ocvrtega piščanca, polpeto iz mletega mesa in svinjsko ribico v gobovi omaki. Zraven gredo še sirovi štruklji, domač kruhov cmok in, bolj za okras, sadno nabodalo.
Ti dve jedi veljata za Vernikovi klasiki, iz sezonske spomladanske ponudbe pa smo si privoščili malo manj nasitno, a izvrstno, ravno prav rožnato svinjsko ribico s šparglji in sirovim štrukljem. Naj še dodamo, da so cene glavnih jedi v okolici 15 evrov. Za tiste, ki mesa pri glavnih jedeh ne marajo, imajo nam ne preveč ljube lignje mnogih oblik, pa tudi bolj domača smuča in postrv.
Grmada, šmorn in sosed Jaunik
Tudi za sladice pri Verniku velja, da so obilnejše kot v slovenskih turističnih centrih, postavlja pa se vprašanje, koliko jih ljudstvo lahko sploh poje, če si prej privošči dve ali tri jedi. Kakor koli, preskočili smo sladkanje z “vročo ljubeznijo” in se posvetili bistvenemu, še eni od jedi, ki velja za hišno specialiteto: cesarskemu pražencu, ki mu v naših krajih pravimo, seveda, šmorn.
Krepko porcijo nadgradijo s simpatično sladko-kislo grozdno marmelado in mletim sladkorjem. V pomoč je grozdno-hruškov kompot, ne gre pa zanemariti Jaunikovega dišečega polsladkega traminca. Doživetje. Le malo manj je ugajal creme brulee z jagodno kremo in meringo, biskvitna grmada s kepico čokoladnega in kepico vaniljevega sladoleda, smetano in meringami pa je bila, spet, ena boljših in predvsem ena večjih svoje vrste. Za konec lahko ponudijo tudi kakšno žganje, predlagali so borovničke in zeliščno žganje.
Ponudba
Tradicionalna destinacija med Mariborom in Rušami, ki ponuja domačo hrano s ščepcem lastnih domislic, ki so rodile tri ali štiri hišne specialitete. Nadevani zajec, esihflajš in cesarski praženec so jedi, ki jih na slovenskih jedilnih listih ne najdete ravno pogosto. Naj dodamo, da so porcije zelo velike.
Vina
V jedilnem listu omenjajo ducat vinarjev, s katerimi sodelujejo, večina vina je štajerskega, nekaj prav iz okolice. Pokusili smo Kobalovo, Gaubejevo, Jaunikovo in vino iz vipavske kleti. Morda ne bi bilo slabo, če bi tudi vina zapisali na listo. Je pa na svojem mestu seveda domač bezgov sok, ki ga opremijo z jagodami in limono.
Cena
Najcenejša kosila so po 19 evrov, glavne jedi posebej so okoli 15 evrov. Plošča mešanih glavnih jedi s pripadajočimi prilogami za dve osebi je 32 evrov.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku. Več zapisov iz rubrike Po domače najdete tukaj.