Že kar dolgo je tega, ko so na Bledu mladi kuharji kar tekmovali, kdo bo kuhal na višji ravni. V zadnjem času se je to obrnilo in ena redkih kulinaričnih enot, ki jo je na Bledu vredno obiskati, je na gradu.
V prid naši uvodni trditvi govori kar nekaj dejstev, tudi to, da hotel Toplice svojih vrat praktično ne odpira več (morda bodo odprli maja) in da tamkajšnja restavracija, ki je nekaj časa veljala za obetajoč projekt, deluje po zelo specifičnem urniku, kadar jo sploh odprejo, seveda. Menda ni delavcev, pravijo, in rokavov očitno ne mislijo kar tako zavihati. Raje recimo nesramno drago zaračunavajo parkirne prostore. Če hočete na grad, morate plačati tako parkirnino kot še vstopnino. Če hočete jesti v grajski restavraciji, vstopnine v grad sicer ni, še vedno pa vas bo parkiranje stalo tri evre na uro, za nekoliko daljši obed torej kakšnih devet evrov.
Pa pustimo že tisočkrat opisane razmere v blejskem turizmu, v mestu duhov, kjer poleti nočejo slovenskih gostov, pozimi pa niti tujih, in poglejmo v eno od štirih restavracij družine Jezeršek. V restavracijo z enim najlepših razgledov pri nas, ki ponuja le rahlo avtorsko zabeljene jedi s koreninami v tradicionalni slovenski kuhinji in se največkrat tudi s sestavinami giblje v prostoru pod Alpami. Le redko zaidejo proti Jadranu.
Mimogrede, naj takoj povemo, porcije so presenetljivo velike, cene pa po slovensko konkretne, a ne tako nepredvidljive kot recimo na bregovih Ljubljanice.
Samo za občutek, za primerjavo: ena prvih jedi, ki smo jih pokusili, je bila več kot solidna kranjska klobasa z gorčico, ki stane pol manj kot v Stari Ljubljani. Mimogrede, menda vsako leto izberejo drugo, a nočejo izdati imena mesarja, ki jo je za Jezerškove zašpilil letos. Še prej smo dobili majhen, a učinkovit pozdrav iz kuhinje – bandeljc oziroma s kozicami polnjen topel kruhek, h kateremu smo pili Medotovo penino.
Na zanimivi vinski karti je kar nekaj šampanjcev in drugih francoskih vin, ki gredo tudi v tisoče evrov, Petrus 2005 stane 5500 evrov, najdražji slovenski zvezdnik je merlot iz kleti Edija Simčiča za 180 evrov. Šampanjcev na kozarec ne odprejo, a je treba reči, da je Medot celo v svoji osnovni verziji na ravni mnogih mednarodnih penečih vin. Naj še povemo, da je škoda, da ni zapisanega seznama vin, ki so na voljo na kozarec (mi smo pili kiselkast Kristančičev tokaj exto za šest evrov in pri mesu rdeči De Baguer iz Kleti Brda).
Vrnimo se k hrani. Ob omenjenih dobrotah se nismo mogli izogniti hladnim mesninam iz Francijeve špajze, kot so poimenovali narezek s salamo, suho klobaso, budžolo in pršutom, ki jih spremljajo oster hren, okisana prepeličja jajčka, kisle kumarice in generične polnjene olive. Za 12 evrov smo dobili porcijo, ki bi zadovoljila tudi dva jedca, in lahko rečemo, da gre za enega najboljših gorenjskih narezkov, ki jih je dobiti pri nas. Pomaga tudi odličen kruh oziroma več vrst bombic.
Kosilo smo po klobasah in hladnih mesninah kanili nadaljevati s toplimi predjedmi in kljub nekaterim drugim možnostim so se nam zdele solidna rešitev juhe. Pri Jezerškovih jih točijo v krožnike, kjer je že del prikuhe. Pri izvrstni gosti česnovi juhi so to kozica, sir in kruhove kocke, pri klasični goveji pa dišečo tekočino čakata mošnjiček, polnjen z ribano kašo in nasekljano govedino, in jušna zelenjava. Obe juhi staneta že kar velikih 7,5 evra.
Kakovostno nedeljsko kosilo mora imeti na sporedu tudi telečji dunajski zrezek, ki ga marsikje v Sloveniji v zadnjem času zamenjajo za cenejše vrste mesa. Saj veste, piščanec, puran, prašič. Na blejskem gradu na srečo ni dvoma, dunajski je telečji, velik in mehak, pospremijo ga z majonezo z bučnim oljem in brusnično omako ter odličnim ocvrtim krompirčkom. Kot rečeno, zrezek ni majhen, stane pa kar velikih 25 evrov.
In če je dunajski del tradicije, se bolj avtorsko posvetijo telečjemu fileju (29,5 evra), obloženim s kozjim sirom v panceti ter podloženim z nasitnim rimskim njokom, za svežino poskrbijo hruške in brusnični čatni. Izvrstna, čeprav enostavna povezava mesa, sira in sadja.
Možnosti za posladek je precej, mi smo se odločili pokusiti najbolj znano blejsko jed – kremšnito ali, če hočete, kremno rezino (šest evrov). Za grajsko restavracijo jo spečejo v vse popularnejšem blejskem Conditusu. Mimogrede, za trenutek smo pomislili, da ima manj smetane in tanjši rob kot tiste v Parku, ampak nismo natančno merili.
Ob še nekaterih bolj klasičnih sladicah imajo tudi potičke z imenom lePotica (6,5 evra). Potičke v bonsaj slogu prihajajo iz pekarne na Škofljici, na gradu jih obogatijo z vaniljevo kremo, mi smo se lotili čokoladne, seveda pa je na voljo tudi orehova.
Povzetek
Grajska restavracija na Bledu je trenutno ena najbolj zanimivih na Gorenjskem. Imajo neponovljiv razgled, dobro kuhajo in se ne norčujejo iz gostov z nizkoproračunskimi sestavinami. Kuhinja je le mestoma avtorska, jedi pa so največkrat povezane s slovensko tradicijo. Pripravite kakšnih 40 evrov na osebo.
Vinska karta je vidno povezana s Koželjevo vinoteko. Tako so na voljo skoraj vsa boljša vina iz naših kleti, ob ducatu šampanjcev pa tudi nekaj najdražjih vin na svetu. Če bi imeli še pregled vin na kozarec, bi bila karta ena boljših na Gorenjskem.
Ocena: 4/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 5/5
Restavracija Blejski grad
Grajska cesta 61, 4260 Bled
Telefon: 04 620 34 44