Nekaj dolgih let je minilo, kar smo nazadnje jedli v prijazni hribovski vasici nad Poljanami. Od takrat so se generacije vsaj postarale, če ne že kar zamenjale, kmetija pod Blegošem pa se ni veliko spremenila.
“Par Andrejon”, kot piše na vhodnih vratih, pri Andrejonu torej, ni ravno gostilna, niti kakšen velik turistični obrat. Gre za razmeroma veliko hribovsko kmetijo, kjer v okviru kmečkega dela ponujajo tudi nekaj hrane, ki jo pravzaprav delijo z obiskovalci. Ponudba je enostavna, v veliki meri ali kar v celoti pridelana na kmetiji, a jo vsa bogata poletna scenografija mirno uvršča med doživetja, ki jih ne naši uradni turistični organi ne tuji ocenjevalci ne znajo opisati, kaj šele svetovati in ponuditi. In morda je tako še bolje. Sobotno kosilo v hribih na meji med Gorenjsko in Primorsko je bilo tako intimnejše, na velikem dvorišču so imeli polni dve veliki mizi in dve manjši.
Pod poslopjem se pase nekaj kozlov, dogajanje na mizah pa je pozorno spremljal izkušen črn maček. Sivi, če jih vidite, niso naši, črni pa je, so nas opozorili, verjetno tudi zato, da bi vedeli, komu gredo ostanki z mize. Toliko za uvod o kosilu na kmetiji, ki se ji je iz daljave približevala nevihta, vendar do kmetije tisto popoldne na srečo ni prispela.
Ocvirkovka, tepkovec in medica
Kmetijo Andrejon štejemo med tiste kulinarične enote, ki gostom ponudijo pozdrav iz kuhinje, dobrodošlico, ki seveda ne želi biti nekakšna kreativna inovacija. Zgolj uvod, ki pokaže smer, v kateri se giblje njihova jedača. Prinesli so izvrstno ocvirkovko in jo kljub vročemu vremenu povezali z ostrim tepkovcem ter sladko medico.
Spričo vročine smo se pozanimali še za domače sokove in bezgov ter sladek malinov, natančneje malinovec, sta bila hitro na svojem mestu; del naše odprave ju je mešal z vodo, drugi del je prisegal na vino. Kakšna vina imajo pri Andrejonu? Ponudba ni široka, nasprotno, je pa za odtenek boljša kot pred leti, ko smo bili prvič na domačiji. Belo vino prihaja iz kleti Založnik, gre za neproblematično belo zvrst, za ljubitelje temnejše kapljice sta v kleti Škerljev teran s Filipčjega Brda in Gorenčev cviček iz Pleterij. Kot rečeno, nalili smo si belega in po ocvirkovki kosilo začeli z narezkom domačih mesnin in sirov.
Domač sir, mesna zaseka in juha iz lisičk
V uradnem kosilu hladne predjedi niso natančneje določene, vendar pa krepak krožnik hladnih predjedi za šest evrov zelo radi postrežejo. Ali lahko zadovolji kar štiri lačna usta? Zlahka, še posebej ob pomoči domačega kruha, belega in črnega, pečenega tisti dan. Bodimo malce natančnejši. Narezali so domačo klobaso, za katero je meso prispeval prašič. Dišeča mesnina, ki bi jo lahko jedli vsak dan. Tudi sir je bil domač, Andrejon je namreč tudi sirarna, ki razvija klasične, nezapletene, a neverjetno okusne sire. Poltrdi žetinc je eden najboljših tovrstnih sirov, ki smo jih poskusili v zadnjem času. Vse skupaj na narezku zgolj še zabeli hudo mesna zaseka.
Goveja juha je tradicionalna, z domačimi, neuniformiranimi rezanci. Zares zanimiva pa je bila gobova, v kateri tokrat ni bilo jurčkov, ker so v hišo ravno dobili lisičke. Še bolje! Gobe so bile drobno mlete, juha zgoščena z malo krompirja in okrepljena s širokimi rezanci ter začinjena s peteršiljem in majaronom. Gosta, bogata, neznansko okusna juha, ki so jo podobno kot govejo stregli v velikih jušnikih s količinami, ki jih naš kvartet kljub dodatnim zajemalkam ni uspel do konca izprazniti.
Pohana piška in svinjske zarebrnice
Čeprav je bila naša ekipa s hrano že kar potešena, je bilo jasno, da nas čakajo še glavne jedi in da jih ne bo malo. Tako je na mizo prispela velika plošča, ki se je šibila pod hrano. Nič kompliciranega in veliko domačega, bi lahko rekli. Kosom hišnega, na temno ocvrtega piščanca so priključili štruklje z domačo skuto. Svinjino so zastopali kremenateljci brez kosti, če uporabimo spačeno, a splošno uveljavljeno besedo za izvrstne kose prašička, ki jih spremljata tako dobro pečen kot pražen krompir.
Za osvežitev sta bili zeljna solata s fižolom in zelena solata s česnom. Več kot učinkovita zgodba, ki jo visoko nad Poljansko dolino in pod veličastnim Blegošem ponujajo pri Andrejonu za kakšnih 15 evrov na osebo. To je manj, kot v slavnejših gostilnah v Ljubljani, na Obali, na Bledu, v Bohinju ali v Kranjski Gori plačate za malce boljšo juho. A to še ni vse.
Sladice in kilogram sira za domov
Treba je reči, da smo pričakovali manj bogate, bolj po gorenjsko skope sladice, vendar smo se zmotili. Trojni biskvit s skuto, lunice s sladkorno glazuro ter babičin biskvit s kislo smetano in marmelado lahko prepričajo vsakogar. Še posebej, ko šoferji zraven dokončajo zadnje kaplje sladkega malinovca, sovozniki pa ob zeliščnem žganju z gospodarjem pomodrujejo o sodobnem kmetijstvu in razliki med košnjo s klasičnimi kosami in (pre)dragimi robotskimi kosilnicami.
In da ne pozabimo: v kleti pod glavno hišo imajo žepno trgovino, v kateri je mogoče za kakšnih 13 evrov dobiti kar kilogram njihovega sira. Priložnost, ki je ne gre izpustiti iz rok, še posebej ker so tisti dan pekli kruh, ki se s sirom res dobro rima.
Ponudba
Pri Andrejonu pod Blegošem predvsem ne komplicirajo. Na mizi je tisto, kar so dopoldne pripravili in skuhali. Jedi so povezane z domačijo, le redko zaidejo drugam, recimo pri vinu in mineralni vodi. Prašički, piščanci, aktualna zelenjava, krompir, štruklji, sir …
Vina
Lahko rečemo, da so pri pijači v zadnjih letih za odtenek napredovali, enostavno belo vino je štajersko, imajo teran in cviček iz Pleterij, ostalo kompenzirajo s sladkimi hišnimi sokovi in mnogimi žganicami.
Cene
Pri Andrejonu boste jedli poceni in primerjave z ostalimi podobnimi lokali v Sloveniji so zelo težke. Štirje hodi, če se izrazimo po michelinovsko, so nas stali 16,5 evra. Kosilo z juho, glavno jedjo, prilogami in sladicami pa stane 15 evrov.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku. Več zapisov iz rubrike Po domače najdete tukaj.