Na vrhu Stare Ljubljane, na Gornjem trgu, biva restavracija s simpatičnim vrtom, ki ob mnogih spremembah počasi dobiva veteranski status.
Joj, kako zoprna je lahko te dni večerna pot po Stari Ljubljani … Jezik sporazumevanja je angleški, način premikanja množice je nepredvidljiv, celo kaotičen, vožnja s kolesom proti Gornjemu trgu, kjer ob petih zvečer odpira vrata Špajza, pa milo rečeno otežena, če ne kar otožna. Med množico lokalov, ki jih je treba oplaziti, ni niti enega, ki bi človeka še zares zanimal. Ponudba je prilagojena turistom, kot je turistom poleti vse bolj prilagojena vsa naša država.
Na vrhu klanca je Špajza, lokal, ki velja za enega najbolj naklonjenih turistom. Sama restavracija ni nič posebnega, v notranjosti še najbolj spominja na koncept Luka Gourmet z rahlo vegastimi mizami in stoli. A pravi adut, še posebno v toplih dneh je vrt, takšen v slogu starih ljubljanskih gostilniških vrtov, ki so jih z leti počasi ukinjali, v zlatih časih pa so v njih sosedje poleti tolkli špricerje in malicali svinjske zrezke s pečenim krompirjem.
Gremo k hrani. V Špajzi ni pozdravčkov in dobrodošlic, imajo pa v ponudbi na kozarec tri vrste penin. Za 7,5 evra je kozarec Četrtič-Prinčičeve peneče rebule Sinefinis, kar je bila naša odločitev, lahko dobite tudi rožnato penino istih avtorjev, za vsak primer je na svojem mestu radgonska srebrna penina.
Sinefinis je svojo nalogo opravil izvrstno, tudi v povezavi s prvimi hladnimi predjedmi, naj pa na tem mestu še rečemo, da imajo v Špajzi solidno vinsko karto, mnogo vin ponujajo tudi na kozarec, a je škoda, da glede na renome, ki si ga očitno želijo, nimajo šampanjca. In še, v višjem cenovnem razredu je nekaj rdečih vin izrazito predragih.
Najprej je prispela presenetljivo velika deska mesnin s Plešivega. Briški mesni mojster Uroš Klinec jim je narezal dve neverjetni salami, ki sta bili celo v večji užitek kot njegov tradicionalno dober pršut, v mesni zgodbi je sodeloval še zašink, pri sirih pa imajo tolminca in pekorino. Vse skupaj povežejo z okisano zelenjavo, tudi s čebulicami in za presenečenje dodajo vedno dobrodošle štorovke (18 evrov).
Za podobno mešano zgodbo hladnih predjedi smo se odločili tudi na morski strani, kjer med drugim ponujajo morski tris (19 evrov). Hobotnica ali solata hobotnice, če hočete, je s kaprami, bakalar s tartufi, tunin tatarski, ki nam je najbolj ugajal, pa z avokadom, pinjolami in vasabijem. Na krožniku so še ikre, zraven pa košarica s toplo domačo fokačo za spremljavo.
Uvoda, tako kontinentalnega kot morskega, nam tisto popoldne ni uspelo preseči. Pa čeprav smo se pred toplimi predjedmi srečali s kozarcem izjemnega Frešerjevega laškega rizlinga. Presenetljivo sveže mineralno vino smo poskušali povezati s hladno kumarično juho (šest evrov), ki jo sicer obožujemo, a bi jo morali v Špajzi obogatiti vsaj z začimbami, če ne kar z žlico jogurta ali kisle smetane.
Za 12 evrov so ponujali tudi z jurčki polnjeno bučko, ki ima po vrhu zapečeno mocarelo. Zanimiva ideja, a je bila izvedba manj uspešna, bučka je izpustila lužo vode in razmočila tako jurčke kot zapečeni sir, pomagala ni niti retro poslikava z balzamičnim kisom.
Sedem evrov stane kozarec drugega najbolj cenjenega rdečega vina iz kleti Aleksa Klinca. Quela je neverjetno dišeča, a se potem v ustih kar ni hotela izkazati. Je pa treba priznati, da smo to rdečo zvrst kombinirali z zelo različno hrano.
Goveji file z omako iz balzamičnega kisa in sušenih paradižnikov je bil popolno pečen, a je omaka z močnim okusom prevladala nad mesom. Blažili smo jo s simpatično kombinacijo prilog – mladega krompirja, stročjega fižola, graha in šparglja.
Škarpena, več kot pol kilograma je je bilo, ko so jo začeli peči, nas je stala 38 evrov. Drago, čeprav je treba priznati, da so jo po čiščenju spretno sestavili nazaj in ji v gobec vtaknili kapro. Škoda, da je v mesu ostalo kar nekaj zoprnih kosti, a tudi to je škarpena – po naše rdeča bodika, ki jo postrežejo z mediteransko zelenjavo in pečenim krompirčkom.
Pri sladicah je bilo možnosti pet. Skoraj preveč običajen scenosled, ki ga v Ljubljani pogosto srečamo – panakota, skutna torta, čokoladna presna torta in čokoladni sufle – je imel svetlo točko, zelo soliden in značilno sladek figov zavitek.
Naj na koncu samo omenimo, da ima Špajza tudi oddelek za prestižne mesnine, ki pa ni dosegljiv ravno vsaki denarnici. Kilogram japonske govedine vagju je velikih 450 evrov, ameriška govedina black angus je od 99 do 150 evrov. Če boste pazili in naročali poceni mesnine, boste štiri jedi vseeno jedli za kakšnih 70 evrov na osebo.
Povzetek
Ljubljanska klasika, ki je že dolga leta bližje turistom kot domačim gostom. Ponujajo v naših krajih zelo uporabljano kombinacijo mediteranske in slovenske kuhinje, pri čemer so včasih bolj, včasih manj uspešni. Nedvomno pa restavraciji poseben čar daje poletje oziroma zelen gostinski vrt.
Vinska ponudba obsega velik del najboljših slovenskih vinarjev, največ imajo Jakončiča in Klinca, najdejo pa se tudi Štajerci, kot sta Frešer in Familija. Škoda, da nimajo kakšne penine več ali šampanjca na kozarec, ki bi slog restavracije le še poudaril.
Ocena: 3,5/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
Restavracija Špajza
Gornji trg 28, 1000 Ljubljana
Telefon: 01 425 30 94