V stari Gorici in njeni okolici je nekaj izrednih gostiln, tudi slovenskih, a takšne, kot je Trattoria Da Gianni, ne boste našli. Marsikje boste jedli bolj avtorsko hrano, a tako obilnih porcij, kot so v centru Gorice, še nismo videli.
Naj že takoj na začetku povemo, da nas je bilo šest in da smo na koncu za kosilo plačali natančno 140 evrov, skupaj s pijačo torej kakšnih 23 evrov na osebo, pojedli pa smo toliko, kot še nikoli v naši petnajstletni zgodovini. Da Gianni v samem centru nekoč slovenskega, danes pa prijateljskega italijanskega mesta je enostavno najobilnejša in verjetno tudi najcenejša gostilna, kar jih je doslej nastopilo v naši rubriki, namenjeni prav takšnim, ne predragim gostilnam.
In nobenega razloga ni, da se ne bi kakšno nedeljo iz naše dežele odpeljali v cenejšo in odprto Italijo. Še prej pa rezervirajte, ker je pri Da Gianniju nabito polno.
Ocvrti sir in ocvrta mocarela
Pri Gianniju hladnih predjedi praktično ni. Nadomestijo jih lahko s solatami oziroma prilogami ali pa, kot v našem primeru, s sirom. Z ocvrtim sirom. V porciji ocvrtega sira, ki stane 14 evrov, je kakih 25 zajetnih kosov. In enako je z ocvrto mocarelo.
Ena porcija zadostuje za šest ali morda kar deset ljudi, saj naša ekipa treh deklet in treh obilnih ter izkušenih možakarjev ni pojedla niti polovice. Drugače povedano, od kakšnih 50 kosov jih je ostalo 30, čeprav ob cvrtju nismo jedli niti tatarske omake.
A natakarice se niso čudile, da je veliko ostalo, in hitro smo izvedeli, da je Gianni gostilna, ki ima pripravljene skladovnice embalaže, v kateri gostje nosijo hrano domov. Tudi zato ne ponujajo preveč prilog, krompirja, polente, špinače in zelenjave. Če želite jesti vegetarijansko ali vegansko hrano, boste nekaj gotovo dobili, a v centru stare Gorice so doma predvsem velikanski krožniki, nabiti s kupi mesa.
Gorgonzola in slanina na testenine
So pa po italijansko na sporedu tudi testenine vseh vrst in mnogih okusov. S sirom, smetano in šunko. Z gorgonzolo in rukolo ali pa ragujem, pa tudi z golažem in štirimi siri ali jurčki. Na svojem mestu so pastičo in parmigiana, njoki pa so lahko krompirjevi ali bučni.
Cene testeninskih krožnikov se gibljejo med sedmimi in osmimi evri, kar je sicer kak evro ali dva manj kot v primerljivih gostilnah pri nas, a ne gre pozabiti, da so kot v vseh primerih pri Gianniju krožniki večji, porcije pa orjaške.
Testenine z gorgonzolo in velikimi rezinami popečene slanine si je razdelilo celotno omizje, pa jih je še vedno nekaj ostalo. Nekaj bolje je bilo z bučnimi njoki. Morda tudi zato, ker so bili obogateni zgolj z dimljeno rikoto, a jih vseeno nismo zmogli vseh. Redko se zgodi, da ekipa šestih dobro usposobljenih ljudi omaga že pri toplih predjedeh, a smo se potopili v samozanikanje in naročili mesnine, zaradi katerih smo pravzaprav prišli v Gorico.
Zrezki, veliki kot družinska pica
Pri Gianniju imajo seveda tudi glavne jedi, ki jih razvrščajo med ocvrte, mesne in morske jedi. Brez vsakega odlašanja smo odklonili sir na žaru, piščanca, kalamare in gamberone. Tudi čevapčiči s polento in taljata z rukolo niso bili po našem okusu. Najprej smo se lotili milanskega zrezka.
Že nekaj mesecev nazaj smo v mestu mode ugotovili, da je milanski zrezek, tudi zato, ker ga v kuhinji tako potolčejo, lahko tako velik in širok, da ena porcija zadostuje za štiri ljudi. A v Gorici ni bilo tako. Naš milanski zrezek bi tisto nedeljo lahko pojedlo deset ljudi.
Pojavlja se seveda vprašanje kakovosti sestavin, a cena 15 evrov za porcijo takšnega mesa v naših krajih enostavno ne bi šla. Neverjetno velik kos ocvrtega mesa je končal v skoraj premajhnem kartonu za pico in se odpeljal proti Sloveniji.
Skupaj s konkurenco, orjaškim in vsaj dvakrat debelejšim kosom ljubljanskega zrezka – 35 krat 35 centimetrov dolžine in kakih pet višine. Največji ljubljanski zrezek na svetu. Družinsko pakiranje, ki ne potrebuje prilog. Okus obeh mesnin je bil korekten, bi pa marsikateri slovenski kuhar terjal odgovore: zakaj tako veliko, zakaj tako nezdravo? Mi smo bili stoični.
Komaj kaj prostora za sladice
Tisto nedeljo so imeli pri Gianniju na voljo še millefoglie, torej nekakšno kremšnito po italijansko, in furlansko nacionalno sladico tiramisu. Z določenimi izkušnjami s predjedmi in glavnimi jedmi smo vzeli vsake sladice po en kos in se ju lotili. Oba sta bila okusna, millefoglie po pričakovanju prevelik, a pravih okusov, tiramisu je bil manjši, “zgolj” za dve ali tri osebe, a eden boljših zadnje čase.
Naj končamo s pijačami. Imajo zgolj odprta briška vina, pol litra je štiri evre, steklenica prosecca pa 12 evrov. Kava stane evro, pivo, ki prihaja iz Saurisa (Zahre Beer), pa 10 evrov – za liter, da ne bo pomote.
Ponudba
V centru Gorice, v gostilni Trattoria Da Gianni, ne strežejo ravno tipične italijanske hrane, slovijo pa po neverjetnih porcijah – večjih še nismo videli. Imajo bogate testenine in predvsem vse vrste ocvrtega mesa, mehkužcev in sira, ki gledajo čez krožnik ali kar čez rob mize.
Vina
Na voljo imajo briška vina in prosecco, a ob cenah (štiri evre za pol litra) se zdi, da ne gre za najprestižnejšo robo. V našem primeru smo poskusili pivo s hribov Saurisa, tudi to je poceni in pitno.
Cene
Cene so izredno nizke, že za 20 evrov boste komaj vstali od mize. Če pa naj svetujemo strategijo, gre takole: štiri osebe vzamejo en, največ dva krožnika testenin in en ljubljanski zrezek. Morda vas bodo gledali čudno, a v tem primeru boste brez pijače zapravili manj kot deset evrov na osebo, se boste pa zelo najedli.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku. Več zapisov iz rubrike Po domače najdete tukaj.