V Stari Ljubljani je kljub veliki izbiri težko najti dober lokal ali restavracijo, saj jih večina preži na hiter turistični zaslužek. Beštija na Gallusovem obrežju ni daleč od tega opisa.
Namesto restavracije Sorbara, kjer so gostom na bregu Ljubljanice ponujali natančno izbrane in zorjene mesnine, je v začetku tega leta prišla Beštija, lokal, bistro, picerija, vse in še več z novim, modernim konceptom.
O konceptu bi se sicer lahko veliko pogovarjali, še posebej v turističnih delih Stare Ljubljane, kjer pod krinko nekakšne moderne in hudo popularne kvazi lokalne slovenske kuhinje predvsem tujcem po neverjetnih cenah prodajajo vse, kar si izmislijo. V to kategorijo sodi tudi Beštija, ki je za razliko od preseljene Sorbare milo rečeno problematična.
Beštija ponuja predvsem pice. To se zdaj nosi, po tem so v Stari Ljubljani znani. Neapeljske so, kot je to zadnja leta prav. Na žalost ne ujamejo ravni najboljših, recimo Pop’sa, so pa cene zato kar visoke, zabeljene – od deset do 16 evrov potujejo, kar je dvakrat več kot v Neaplju. A pice v Beštiji so solidne in najboljše, kar lahko v lokalu dobite. Čeprav imajo tudi malice, enolončnice, hladne predjedi, testenine, solate in nekaj mesa v obliki stejkov, krač in ocvrtega piščanca.
Pico smo v Beštiji pred časom že jedli, tokrat smo se odločili za konkretnejši scenosled in najprej so padle hladne mesne predjedi. Vse je lokalno in slovensko, je zagotavljal natakar, ki pa ni znal povedati, ne kdo je avtor mortadele ne kuhanega pršuta, ne oliv v oljčnem olju, ne zanimivega sira, ki je za deset evrov pomagal pri nečem, kar bi lahko bilo malo boljši sendvič.
Tatarski biftek na drugi strani je imel avtorja, menda je šlo za govedino wangus, križanca wagyu z angusom s posestva Bajer, kar smo sicer izvedeli s prebiranjem jedilnika in brskanjem po spletu, ne od osebja.
Kakor koli, meso je bilo sijajno, nasekljano na konkretne koščke, ne zmleto v pašteto, a je bila porcija gotovo najmanjša, kar smo jih v naši dolgoletni karieri dobili v Sloveniji. So pa kakšnim petim dekagramom dodali kislo čebulico, prepeličji rumenjak s črno soljo, majonezo s kurkumo in gorčična semena.
V začetku smo pili penino Bjana brut in začudeni ugotovili, da pri Beštiji nimajo vinske karte. Zakaj pa ne? Ne vemo, so povedali. Imajo pa dobra vina, največ je Jakončiča, nekaj Movie in Rodice, a večina ni na voljo na kozarec. Po Bjani smo bili tako prepričani, da bomo pokusili Jakončičevo rebulo, potem pa še njegov cabernet sauvignon. A kaj, ko se je vse skupaj ustavilo in kar naenkrat ni bilo več nobenega natakarja k mizi. Opazovali smo hitre čolne in umazane ladjice, ki so vozili gor in dol po reki. Opazovali smo labode, ki so glisirali po vodi. Opazovali smo prenovljene hiše na drugi strani reke in počasi, oktober se umika novembru, nas je začelo zebsti. A gremo kar domov? Ne, ne, saj bo.
Po eni uri se nam je spet približal eden od fantov v karirasti srajci, ki je po italijanskih vzorih očitno uradna uniforma Beštije. Gospod, pred kakšno uro smo naročili obaro in juho, kdaj pa bo? To je bilo pa po moje v prejšnji izmeni, grem pogledat. In potem je prišla dnevna juha, nekakšen ričet za štiri evre. Težko bi rekli, da je kuharju uspelo. Še bolj brez osebnosti je bila telečja obara, v kateri so kraljevali kosi rumenega in rdečega korenja ter koščki (pečenega) mesa, ki se niso niti približno rimali z zelenjavnim delom.
Pa glavne jedi? Ocvrt piščanec (22 evrov), ki so ga poimenovali Gallusov petelin, torej petelinov petelin, je bil verjetno najslabši, kar smo jih kdaj pokusili. Sicer jedilnik obljublja, da je v porciji 600 gramov piščanca, a je to verjetno skupaj z debelo plastjo drobtin. Piščanca s tako malo mesa, kot smo ga dobili v Beštiji, namreč še nismo videli. Težavo rešujejo z zajetno porcijo povprečnega praženega krompirja in zeljnate solate s fižolom in bučnim oljem.
Veliko boljši je bil velik, lepo uležan in dobro pečen kos govedine (27 evrov), a kaj ko so ga utopili z gobovo omako in krompirjevim pirejem. Nič ne bi imeli proti, če bi ga pospremili le z jurčki z žara, en primerek na krožniku je namreč pokazal, da bi to znali, tako pa je bil najboljši del glavnih jedi kozarec Jakončičevega cabernet sauvignona. Mimogrede – vino že natočeno v kozarce prinesejo k mizi, steklenice gost ne vidi.
Na Ljubljano je medtem že skoraj legla hladna noč, ko smo povprašali po sladicah. Bila je le ena, nepomembna in generična panakota z drobljencem, borovnicami in kakijevo omako za šest evrov.
Povzetek
Tipičen ljubljanski lokal, ki cilja predvsem na turiste. Kljub temu, da se prodajajo kot skoraj visoka, vsekakor pa moderna kuhinja, kuhajo in pečejo vse: pice, malice, kosila, testenine, solate, mesnine … V našem primeru so bile pice povprečne, ostala ponudba pa celo za vsega vajene podpovprečna.
Vinska ponudba je še za odtenek pod ponudbo hrane. Niti natiskati se jim jo ne ljubi. Če malo sprašujete, ugotovite, da imajo Jakončiča, Bjano, Movio in Rodico.
Ocena: 2,5/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 2/5
Ambient: 4/5
Bistro Beštija
Gallusovo nabrežje 31, 1000 Ljubljana
Telefon: 01 426 55 55