Picerija Etna: picerija, kjer lahko naročite biftek

V Divači so bili pred nekaj leti med prvimi, ki so slovenskemu ljudstvu predstavili prave pice. Preverili smo, ali so se v tem času kaj utrudili.

V Etni niso nikoli skrivali, da nočejo biti (le) picerija, toda lokal med divaškimi bloki se zdi še vedno kot naročen za peko pic, medtem ko bi za preostalo ponudbo prav prišla nadgradnja. Mize so brez klasičnih prtov, na njih so ob papirnatih prtičkih ozki plastični nadomestki, kar je, kot smo že rekli, za pico povsem dovolj. A morda bi za preostalo ponudbo, ki niti ni tako obrobna, pravzaprav je omembe vredna, v enem od prostorov uredili nekoliko imenitnejšo jedilnico. Konec koncev na tak koncept naletite, če skočite do bližnjega Trsta, kjer v pritličju hotela Duchi d’Aosta v eni, bolj sproščeni jedilnici jeste bolj klasično, v drugi pa domuje Harry’s Piccolo, sijajna restavracija z Michelinovo zvezdico. 

Kakor koli, Igor Peresson je mojster peke pic, a v ponudbo že dolgo vključuje tudi druge jedi, ki naj bi temeljile na lokalnih sestavinah, čeprav se ne boji pogledati prek meja Krasa in Brkinov. Privoščite si lahko celo ne predrag degustacijski meni (šest hodov za 36 evrov), v katerem pa, razumljivo, ni pice. Zato smo se odločili naročati križemkražem po jedilniku, kar se je izkazalo za preveč ambiciozen načrt.

V Etni so porcije namreč velike, zadovoljijo tudi tiste, ki niso prišli zgolj filozofirat, ampak se enostavno najest do sitega. V prid temu govorijo tudi topel kruh, bombice, ki jih naredijo iz testa za pice, in široki domači grisini, ki jih strežejo ob predjedeh.

Za začetek smo naročili izvrstno Fonovo malvazijo in njeno briško sestro iz kleti Valterja Sirka. Ob poceni in učinkovitih vinih, ki jih strežejo tudi na kozarec, je na mizo prispela kocka tatarskega bifteka, minimalistično začinjeno nastrgano meso, ki mu ob maslu pristavijo še zanimiv parmezanov drobljenec. Preskočili smo pršut (zanimivo, ni kraški, ampak San Daniele) in se lotili še ene, več kot konkretne porcije aromatičnega kozjega sira s črnimi tartufi iz bližnje mlekarne BeKa, ki so ga opremili s figovo marmelado. 

Hladen večer nas je prepričal, da pokusimo gosto cvetačno juho z lešniki, ki jo postrežejo v stekleni buči in ji priložijo opečeno cvetačo romanesco, nato pa smo hoteli pokusiti še kaj iz kategorije toplih predjedi oziroma testenin. Orjaške bučne njoke pospremi omaka jurčkov z bučnim oljem in bučnimi semeni, po vrhu pa jih potresejo z vlakni sušenega konjskega mesa. Da, konkretno, a se nismo dali, ampak smo strumno grizli naprej. 

Na mizo je prispel še neukročen kraški merlot Emila in Kena Tavčarja iz Dutovelj, mi pa smo se lotili pice s kuhanim pršutom in ugotovili, da kljub pionirskemu delu, ki so ga opravili mojstri v Divači, zdaj v Ljubljani že najdemo konkurenčne primerke. Nedvomno je pica v Etni vredna svojega denarja (sedem evrov), pa čeprav so nam ob njej na naše presenečenje ponudili kečap.

Morda je za odtenek razočaral biftek (za sicer zmernih 19 evrov). Oblekli so ga v slanino patanegre, a ta ni mogla skriti dejstva, da je kuharju “pobegnil” in bil preveč pečen – daleč od medium rare, kot smo se dogovorili.

Tudi sladice so v Etni zelo italijansko obarvane. Ob suflejih in torticah je tu panakota, predvsem pa hrustljavi kanoli, polnjeni s skuto in pistacijami, ki jim priložijo še pomako iz pistacij. Slišalo se bo presenetljivo, pa vendar – ena najzanimivejših jedi večera.

Povzetek 

Ekipa v središču Divače se ob izvrstnih picah že nekaj let trudi tudi z drugimi, prav tako italijansko obarvanimi jedmi. Ob našem obisku ni nič zelo izstopalo, nedvomno pa gre za lokal, kjer lahko (ob picah) jeste prav dobro, in to za zelo razumno ceno.

Vinska karta je primorska (Klenart, Gordia, Sirk, Fon, Blažič, Mlečnik, Edi Simčič, Tavčar, Sancin, Pasji rep, Štoka, Černe), kar nekaj vin je odprtih na kozarec. Ob tem je treba reči, da je mogoče dobiti dobro bero piva, predvsem iz naših kraft pivovarn.

Ocena: 3,5/5

Cena: €€€

Vinska ponudba: 3/5

Ambient: 3/5

Picerija Etna

Kolodvorska ulica 3a, 6215 Divača

Telefon: 031 727 568