Mala hiža na pragu Čakovca v Mačkovcu je bila še pred kakimi desetimi leti vzor mnogim hrvaškim pa tudi našim gostilnam. V zadnjih sezonah očitno ni več tako.
Mala hiža, omenjena v vse manj relevantnem Michelinovem vodniku, je bila skozi polpreteklo zgodovino ena najboljših restavracij celinske Hrvaške, ena prvih restavracij v tistih krajih s pravo vinsko karto, na kateri niso bila le hrvaška, ampak tudi slovenska, italijanska in francoska vina.
Bili so prvi, ki so brez predsodkov poudarjali lokalno kuhinjo, združeno s prestižnimi sestavinami in kančkom mednarodnih pogledov na jedi. Divjačina, gobe, gosja in račja jetra, uležani kosi izborne govedine, tudi tartufi. Vse za visoko, a ne previsoko ceno.
Se je kaj spremenilo v zadnjih letih? Prostor se zdi malce utrujen od dolgih let poslovanja, morda bi ga lahko nekoliko osvežili, osvetlili. Morda bi malce zmanjšali porcije, če bi to vplivalo na neverjetno visoke cene posameznih jedi. In še, morda bi veljalo vsaj toliko prilagoditi delovni čas, da ob petkih natakar ne bi že ob pol osmih zvečer nervozno gledal na uro.
Pri Mali hiži strežejo degustacijski meni sedmih jedi za 115 evrov. A naš kvartet so bolj kot poenostavljen scenosled zanimale posamezne jedi, recimo, da lahko jemo v štirih fazah, hladno, toplo, glavno in sladko. Pred pričakovano večerjo smo želeli pokusiti kakšno peneče vino, na kozarec je odprt soliden suhi Urban White soseda Štamparja za pet evrov na kozarec, medtem ko so cene steklenic šampanjcev pa tudi penečega Tomaca in Meneghettija večini proračunov nedosegljive. Šampanjci, recimo, gredo do 700 evrov na steklenico. A kot rečeno – Štamparjev peneči šipon ni bil slab. Nasprotno.
Naročili smo štiri hladne predjedi, kar nanese visokih 54 evrov, je pa treba reči, da so bile količine manj oprijemljive kot nekoč, a okusi pravi, bogati, medžimurski, kot smo si želeli. Konec koncev je Mala hiža vedno veljala za destinacijo razkošne in bogate hrane.
Pokusili smo izjemen žrebičkov pršut in rahlo pikanten žrebičkov kulen. Na svojem mestu je bila račja pašteta, mešana z gosjo in piščančjo. Na popečenem domačem kruhu so postregli račji pršut s hruškami, figami, svežim sirom, bučnim oljem z medom in pečenimi breskvami. Dobili smo meso iz tiblice, zaseko, kulen iz vse popularnejše črne slavonske svinje, sušeno klobaso, slanino, domačo jetrno pašteto, okisano zelenjavo z bučnim oljem ter sir s smetano in mleto papriko.
Pogostitev, ki ji ni para. Je pa res, da vse to veliko stane, celo kruh, ki ga nujno potrebujete pri pršutu, salamah, paštetah in zaseki, zaračunajo 0,65 evra na kos. Mimogrede, ob predjedeh smo po penečem vinu pili domač zelo tipičen in redko piten, Cmrečnjakov sauvignon, ki dokazuje, da so v Medžimurju pri vinih v zadnjem času zelo napredovali.
Ko pride čas za tople predjedi, je treba v teh krajih vsekakor pokusiti pretepeno juho. Izvrstna krepčilna juha, ki ji ob sušeni svinjini poseben vonj in okus dajeta smetana in paprika, nas je stala osem evrov, osem evrov stanejo tako ali tako vse juhe v hiši. Tudi neprepričljiva kokošja z zelenjavo in bogata gobova s krutoni. Še veliko dražje pa so svilene maramice, krpicam podobne testenine s sirom, rukolo in belimi tartufi. Za kar v Mali hiži zaračunajo več kot 50 evrov. Koliko? Natančno 52 evrov. In pri tem jim ne pride na misel, da bi tartufe ribali pri mizi. Mimogrede, svilene maramice so še ena v seriji nasitnih jedi z nepotrebno obilno omako sira in smetane.
Pri glavnih jedeh smo pili Josićevo rdečo zvrst ciconia nigra, ki smo jo v Mali hiži (spet) preplačali – v Mačkovcu stane 41, pri gostinski konkurenci smo jo videli za 23 evrov, v samopostrežnih trgovinah pa za 15. Sicer konkretno, a ne pretežko vino iz Baranje se zlahka poveže z jelenovim golažem s smetano in testeninami (23 evrov).
V finalu je padel tudi tradicionalni polnjeni lungić, svinjska ribica po naše (23 evrov), ki jo objamejo z njoki in ajdovo kašo, na svojem mestu so tudi polnjene račje prsi s prilogami (27 evrov). Je pa treba reči, da smo se pri glavnih jedeh izogibali pravim mesnim pošiljkam, ki jih je težko plačati: porcija jelena je po 44 evrov, enako stane jagenjček, teletina je po 48 evrov, žrebiček 53 evrov, enako srna. Celo solate ne dobite zraven zastonj, po sedem evrov so mini porcije.
Pri sladicah je v teh krajih skoraj zapovedano pokusiti medžimursko gibanico, ki se od prekmurske praktično ne razlikuje in je lepo sodelovala z vaniljevim sladoledom z bučnim oljem. Solidna je bila tudi pita s slivami, Dvanajščakov sladki laški rizling iz Štrigove, na žalost strežejo le na (pollitrsko) steklenico, pa še ni ujel okusov sladic. Na kozarec bi morali imeti v teh krajih odprtih vsaj nekaj ekstremno sladkih vin, a se to očitno ne izplača. So pa imeli ob odhodu, ko je bilo po njihovi uri že zelo pozno, po naši pa zelo zgodaj zvečer, nekaj Petkovićevih žganic, tudi močno, a dišečo viljamovko.
Povzetek
Tradicionalna medžimurska postojanka, ki svojega osnovnega programa ne spreminja (meso iz tiblice, divjačina, jagenjčki, goske, račke, pretepena juha, gibanice, domače testenine, lokalna in mednarodna vina). Mala hiža je izredno draga restavracija. Samo za hrano pripravite več kot 100 evrov na osebo.
Vinska karta je še vedno solidna, čeprav je opaziti, da kakšnega napovedanega vina ni več na zalogi. Pravzaprav nam je bilo všeč, da so imeli na svojem mestu mnoge lokalne vinarje in druga hrvaška vina ter nekaj iz tujine, tudi Slovenije. Cene vin so kljub vsemu nekoliko sprejemljivejše kot cene hrane.
Ocena: 3,5/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 3/5
Mala hiža
Balogovec 1, 40000 Mačkovec (Čakovec), Hrvaška
Telefon: +385 40 341 101