Galerija okusov: paradni konj celjske kulinarike

Med celjskimi restavracijami je nedvomno vse bolj zanimiva Galerija okusov, ki se ob pravoverni avtorski kuhinji lahko pohvali tudi z eno najboljših vinskih kart pri nas.

Galerija okusov v Novem Celju se za svoje goste bori s ponudbo, ki ji v bližnji okolici ni enake. Za podobno hrano in vzdušje morate vsaj do Laškega, če ne kar v Ljubljano. In če je park, v katerem domujejo, nekoliko zapuščen, je v notranjosti restavracija (vse bolj) natančno urejena.

Dobro, na mizah so namesto prtov še vedno nekakšni trakovi tanke tkanine, po drugi strani pa k vsaki mizi primaknejo stol za ženske torbice. Tako kot zapovedujejo Michelinove norme, je tudi v toaleti, kjer so ob umivalnikih frotirne brisačke.

Na mizah so avstrijski kozarci Riedel, portugalski pribor Cutipol in nemški krožniki Villeroy & Boch, le pri posameznih jedeh se bolj šaljivo kot zares še vedno naslanjajo na lokalno pločevinasto posodo Emo. Kot rečeno – škoda, da ni pravih prtov in zaves, sicer pa so v Galeriji okusov ob interjerju velik korak naprej naredili predvsem pri vinski ponudbi.

Ena najboljših vinskih kart v Sloveniji je na las podobna najboljšim na Dunaju ali v Milanu, čeprav tega mnogi ocenjevalci niti ne opazijo. Imajo neverjeten izbor vin na kozarec, na ledu je bil recimo Deutzev brut (7 evrov), imajo lepo število štajerskih in primorskih vin za zmerno ali kar nizko ceno. Nič dražja sicer niso tuja imena, je pa res, da med najboljšimi na svetu ni šale: šampanjec Salon 1999 stane 750 evrov, Petrus 2015 pa še bolj nedosegljivih 6500 evrov.

Ponudba hrane obsega (le) devet jedi in jedec jih lahko za 82 evrov poje vse, sedem jedi je 62, pet pa 48 evrov. Naše omizje se je odločilo za pravljično sedmico in vprašanje je, ali nismo celo pretiravali. Predvsem zaradi serije pozdravov iz kuhinje, ki jih prinesejo na začetku: maslo s solnim cvetom spremlja krompirjevo pogačo in čebulni kruh, na žličko zvrhajo rikoto z oljem grozdnih pešk, v krožniku je pate račjih beder, na paličico pa je naboden gamber v tempuri z domačo majonezo. Vse skupaj nanese že konkretno jed.

Uvod je bil uspešen, ni dvoma, ob tem pa nosi pomembno sporočilo mnogim ustvarjalnim kuharjem, ki se vsak dan rojevajo po Sloveniji: vse jedi so bile užitne, še več, okusne.

Ko se je ohladil Laurentiuslay GG 2016, vrhunski renski rizling Nika Weisa iz Mozele (nizkih šest evrov za kozarec), je na mizo prispel tudi jeseter s staranim sirom, bučnimi poganjki in drobtinami, ki smo ga iz priložene epruvete zalili z dimljeno ribjo juho.

Hladno predjed, ki bi jo lahko malce poenostavili, je nasledila bolj domača dimljena postrv s prahom rdeče pese in kislico, ki so jo spremljali miso majoneza, jogurt kmetije Flis, ikre postrvi in kocke rdeče pese.

Ribji scenosled za hip prekinejo s tretjo jedjo, ajdovimi žganci, ki jih pripravijo po svoje, kepice rahlo opečejo in jih postrežejo s čipsom polente, ocvirki, ajdovimi kokicami, Flisovim jogurtom in Zidaričevim sirom jamarjem. Morda najzanimivejša jed popoldneva, čeprav je bil fantastičen tudi kos smuča s perfektno zapečeno kožico, ki ga postrežejo na kremi pastinaka s popečeno cvetačo in konzerviranimi belimi šparglji.

Ko so se jedi prevesile v mesno shemo, smo naročili tudi kozarec rdeče zvrsti Le Difese iz znamenite toskanske kleti Tenuta San Guido. Sedemdeset odstotkov cabernet sauvignona in 30 odstotkov sangioveseja za znosnih pet evrov na kozarec, ki ga natočijo iz lepo razstavljenega magnuma… Škoda le, da vino v ustih ni sledilo obetavnemu vonju, niti visokim standardom, ki so bili postavljeni z drugimi vini in predvsem z duhovitimi jedmi.

Ena takšnih jedi je bil kvader izvrstno pečenih račjih prsi z omako terijaki, pirejem zelene, opečeno solato s sirom in tartufi ter z raviolom, polnjenim z gosjimi jetri. Mimogrede, spet bi lahko pogrešali kakšno od sestavin, kot bi lahko mirno pogrešili sorbet rdečega jabolka na makovem biskvitu – kot spominom na prekmursko gibanico.

A sorbet še ni bil sladica, za njim so postregli lovski zrezek z vsemi značilnostmi klasičnega, a povsem drugačen. Na čudovito mehak jelenov hrbet so položili lardo in koščke svežega topinamburja, ga zalili z omako demi glace z dodatkom brinovega olja in mu priložili še pire in čips topinamburja.

Sladica ima pivovski pridih, ne nazadnje smo pri Žalcu: pena iz ječmenovega sladu, drobljenec lešnikov in sivke, sladoled temnega piva in borovnice.

A sama po sebi ne bi bila nič presenetljivega, če ne bi zraven pili polsladkega Weisovega rizlinga Saar, še bolje pa se je obnesel koktajl, ki so nam ga predlagali. Rumu Pacto Navio (zorjen v sodih, kjer je prej bival sladki sauternes) primešajo verjus, liker črnega ribeza, Grand Marnier in sirup z okusom jabolčne pite, ga zvrhajo s smetano in potresejo z drobtinami kapučina. Senzacionalno.

Le malo manj razburljive sladice so grižljaji ob slovesu: zelo kisel sorbet iz kalamondinov (filipinskih agrumov), mlečna čokolada, biskvit limete z limetino peno in odlični medenjaki.

Povzetek

Ustvarjalna kuhinja, ki z vsakim letom napreduje. V Galeriji okusov se predvsem držijo načela, da morajo biti jedi najprej okusne in šele potem ustvarjalne. Recepti so vezani na letne čase in na lokalno okolje, a se tega ne držijo kot pijanec plota.

Vinsko karto je pametno pregledati na spletu, ker v restavraciji ne boste imeli časa za tako obsežno branje. Vsi slovenski vinarji so na svojem mestu, še več je pomembnih tujih vin z vseh celin in vseh cenovnih ravni. Vsa vina, razen tistih, ki silijo proti 500 evrom za steklenico, odprejo tudi na kozarec, prav tako jih večino (za nekoliko nižjo ceno) prodajo za domov.

Ocena 4,5/5

Cena: €€€€

Ambient: 3/5

Vinska ponudba: 5/5

Galerija okusov

Novo Celje 9, 3301 Petrovče

Telefon: 031 657 605