Slovenske gostilne ali restavracije v Italiji in Avstriji niso posebnost, na Madžarskem pa so takšne najdbe zelo redke.
Prekmurski znanec nam je pred časom svetoval, naj preverimo, kako se prehranjujejo v hotelu oziroma pripadajoči restavraciji Lipa, ki je v lasti Slovencev na Madžarskem. Seveda nas je zanimalo, kaj kuha naša manjšina v Orbanovih časih, in tako smo se zapeljali v Monošter, mesto, ki ne po standardu ne po lepotah stavb še ni doseglo naglo razvijajoče se Budimpešte.
Ko smo bili v središču slovenskega Porabja prvič, nismo bili uspešni, saj so se pripravljali na poroko. Tudi v drugo smo se že skoraj odpravili domov, potem ko so nas odslovili z gostilniškega vrta. V zadnjem trenutku smo se nekako sporazumeli, da lahko nedeljsko kosilo vendarle postrežejo v notranjosti, v orjaški hotelski dvorani, ki jo imajo verjetno za množične prireditve.
Največja težava ob prevelikem in premalo prezračenem prostoru je bil jezik. Res je, del jedilnega lista je napisan tudi v slovenščini, a ne natakarica ne natakar nista znala niti besede slovensko, niti besede angleško in zgolj nekaj besed nemško. Madžarščina pa je resnici na ljubo predstavljala nepremostljivo oviro za vse člane našega omizja. In tako se nam ni uspelo sporazumeti niti toliko, da bi sedli na vrt, ko se je ta počasi povsem izpraznil.
A naj bo dovolj o okoliščinah, k Lipi smo se zapeljali zato, da bi videli, kako v teh krajih živi slovenska kuhinja in kakšni so madžarski ali, če hočete, avstro-ogrski vplivi v njej.
Na hitro lahko rečemo, da na meniju ni ničesar posebnega, ničesar izstopajočega, pravzaprav je bilo v ponudbi le nekaj slovenskih jedi, pa veliko madžarske klasike, od golaža do palačink in nekaj povprečnih madžarskih vin. Pili smo voden, a ne predrag laški rizling Szent György Hegy Olasz, ob sicer nepomembni listi vin pa je treba reči, da je bila hrana, ki smo jo pokusili, na razmeroma visoki ravni. Predvsem pa je Lipa ena najcenejših gostiln, ki smo jih spoznali.
Tatarski biftek (devet evrov), bolj za dve kot za eno osebo, je bil opremljen s še zapakiranim maslom iz trgovine, obložen s svežo papriko, paradižnikom, rdečo čebulo, kumarami in solato. Solidna, le rahlo pikantna jed, ki smo ji na drugem krožniku dodali še domačo šunko s hrenom in žlico bučnega olja (štiri evre). V prvi fazi, pri hladnih predjedeh, je mogoče dobiti še lososa, a smo ocenili, da je tovrstna riba vseeno preveč eksotična za te kraje. Po drugi strani smo bili, glede na razmere, zelo zadovoljni s tatarcem in šunko.
Nadaljevali smo z juho, kot se za nedeljsko kosilo spodobi. V meniju piše, da je juha mesna, kar ni povsem izdalo njenega porekla, a recimo, da je bila goveja. Bila je malce bolj sladka, kot jo kuhamo v Sloveniji, vanjo pa zakuhajo palačinke, mesne cmoke ali kar rezance. Palačinke ali fritati, če hočete, so bili izvrstni, škoda je le, da juhe ne strežejo v krožniku, ampak v majhni skodelici (1,6 evra). Če bi hoteli na hitro pojesti veliko, lahko naročite »izdaten goveji ragu«, kot so zapisali, ki stane kakšna dva evra, a ta zaradi količine verjetno onemogoča, da bi še naprej jedli v enakem tempu.
Mi pa smo se raje odločili za goveji golaž, ki ga postrežejo z dödöli. Treba je priznati, da smo pričakovali gostejšo in predvsem veliko bolj pikantno jed, a golaž ni bil slab, pravzaprav je bila to solidna glavna jed za zelo ugodnih šest evrov.
Glavne jedi se pri Lipi načeloma delijo na jedi iz svinjine (v povprečju so medaljoni od pet do šest evrov), govedine (najdražja jed v ponudbi je stroganoff za 14 evrov) in perutnine, ki je je največ. V to kategorijo je uvrščena tudi puranja rulada po goričko, orjaška in nasitna jed, ki jo uvrščajo med slovenske, stane pa sedem evrov. Za občutek: puranji zrezek napolnijo s šunko, kislimi kumaricami in papriko, da je mera polna, pa kot prilogo dodajo pregovorno nasitne dödöle z bučnimi semeni.
Monoštrske restavracije Lipa ne moreš zapustiti lačen: jedi so obilne in cene človeku več kot prijazne. Zato smo se odločili, da za konec zmažemo še palačinke. V teh krajih jih napolnijo s kostanjevo kremo in višnjami, potem pa prelijejo s konfekcijsko čokoladno omako.
Sicer bolje kot pečena banana, a premalo za deželo, ki palačinke šteje za svojo nacionalno jed.
Povzetek
Slovenska restavracija, ki v povezavi s hotelom šteje za neformalno središče naše manjšine na Madžarskem. Ponujajo madžarske in prekmurske jedi, čeprav včasih brez pravega razloga iščejo nekakšno eksotiko. Za kakšnih 15 evrov na osebo se boste obilno najedli.
Na vinski karti je nekaj madžarskih vin. Cene so ugodne, je pa res, da tisto, kar smo mi poskusili, ni bilo bog ve kaj.
Ocena: 3/5
Cena: €
Vinska ponudba: 1,5/5
Ambient: 2/5
Hotel in restavracija Lipa
Gárdonyi u. 1, 9970 Szentgotthárd (Monošter), Madžarska
Telefon: +36 94 383 060