V Podpeči domuje za mnoge najboljša domača gostilna pri nas, ki jo po imenu, da se ne bi zmotili, od bratranca iz Kamnika pod Krimom loči vzdevek, ki se je že zdavnaj prijel – Spodnji Kirn.
V Podpeč so nekoč prihajali mnogi, od dalajlame do Vaclava Havla, pa Romano Prodi, španski kralj Juan Carlos in kraljica Sofija. Večer, preden so šli tanki z Vrhnike proti Ljubljani, so bili pri Spodnjem Kirnu na večerji Janez Janša, Igor Bavčar, Dimitrij Rupel, Franci Zavrl in drugi. Janez Janša včasih še pride, Kučana pa je v gostilni, ki je že nekaj časa odprta samo ob vikendih, lažje srečati.
In če je bila to nekoč gostilna za tiste, ki so v naši deželi nekaj pomenili, je zdaj Spodnji Kirn gostilna za tiste, ki jih pice, burgerji pa tudi ekstremna izumiteljska kuhinja ne zanimajo. Po drugi strani v kleti vedno najdejo kakšno posebno vino in v shrambi skoraj gotovo kakšno sezonsko posebnost iz gozda, potoka, vrta ali hleva.
Pred vrtiljakom hladnih predjedi, ki jih pripravlja izkušena kuharica, po navadi zahtevajo, da pri točilnem pultu spijete šilce žganja s češpljo, ki jo je seveda treba pojesti. Na soboto, ko smo obiskali Ljubljansko barje, je bilo mogoče za spodbujanje teka dobiti tudi penino iz konjiške kleti Zlati grič, hišni koktajl tonik z belim portovcem ali Kupljenov rose. Komaj smo sedli za mizo, je gospodar že prinesel troje vin briškega mojstra Brandulina – beli pinot, jordano (bivši tokaj) in malvazija, vsakega požirek, da bomo lažje primerjali. Takole na hitro: malvazije so v Brdih vse boljše. Še bolj zanimiva je bila najdba iz arhiva, Plenkovićeva bela zvrst bogdanuše, prča in mekuje iz daljnega leta 1991.
Več kot dovolj tekoče podlage za izbor hladnih predjedi, kakršnega, odkar je Skaručna umirila svoje porcije, v Sloveniji ne najdete: skoraj sladka kranjska klobasa s hrenom, ne premastna panceta krškopoljskega prašička, goveji jezik v gorčični omaki s kaprami, šunka ali bolje bržada, pa žrebičkova pašteta in popečeni jajčevci s paradižnikovo omako in mocarelo.
Nadaljuje se z juhami, bučno, mineštro, gobovo ali celo s »paštafižolom«, a smo se posvetili goveji juhi z zdrobovimi cmoki in še bolj zanimivi joti, ki jo, da bi bila mera polna, polijejo z vročimi ocvirki. Pri Stanetu Kirnu in njegovi ženi Dragici so jedi lahko mastne ali pa veganske, a okusi so vedno konkretni in porcije velike.
Za prvo toplo predjed smo dobili vsak pol krožnika mešanih gobic, ki so ravno prispele iz gozda. Na žaru s peteršiljem. Ne povem, katere so, a verjetno niso strupene, je komentiral gospodar in tudi bivši predsednik v sosednji jedilnici, ki jih pojedel pred nami, je bil videti pri močeh. Tako dobrih gob že dolgo nismo jedli. In tudi tako okusen pastičo in peperonato, ki sta se vrinila k toplim predjedem, je težko dobiti v primerljivih gostilnah pri nas.
V tej fazi smo že nekoliko težje dihali, zato smo tempo upočasnili in si pred napadom na glavne jedi privoščili limonin sorbet, sladek, a osvežilen, obenem pa veliko bolj alkoholen, kot smo jih vajeni.
Nato pa meso … To, da so telečje prsi polnjene, je največja neumnost, ki jo lahko naredi kuhar, je bentil Stane Kirn, ko je na mizo prinesel veliko porcijo (nepolnjenih) pečenih telečjih prsi. Meso se je topilo v ustih ob pomoči praženega krompirja, bučk, praženega pora, cvetače z drobtinami, ohrovtove pogače, špinače s pinjolami in stročjega fižola. Kje lahko dobite bolj pisane priloge?
Pri krožišču v Podpeči je kuharica mojstrica bogate domače kuhinje, ki pozna vse mesne posebnosti, a zelenjave ne ponuja zgolj kot priloge. Vse zelenjavne jedi so tudi samostojne. Pa naj gre za zelje ali repo pri kolinah, mlince pri rački, za peperonato ali za špinačo s pinjolami, ki se je srečala z manjšo porcijo jagenjčka. Jasno, predvsem pri glavnih mesnih jedeh je veliko odvisno od dobrega rdečega vina, solidna in res poceni je Slejkova kombinacija cabernet sauvignona in merlota iz Dornberka, res konkretna pa je rdeča zvrst Cuba biodinamikov Guerila.
Kirnovi so imeli včasih najpomembnejšo ponudbo sladic na Barju, starejši člani naše odprave se še spominjajo prve verzije krimčka, francoske sadne torte ali pa mentolove torte after eight. Tokrat so bili na sporedu slivovi cmoki z drobtinami, pripadajočo skledo sladkorja in slivovo omako, ob tem pa še obvezna torta Dragica, ki je ob sicer pestri konkurenci drugih še vedno hišna favoritka.
Za slovo pri Kirnu natočijo nekaj zelo alkoholnih žganic, med drugim “ciankalij”, kot gospodar imenuje žganje iz mareličnih koščic. Menda ni strupeno, le šofiranja proti domu po takšni večerji ne priporočamo. 35 evrov na osebo, brez pijače.
Povzetek
Ena najboljših domačih gostiln, ki kljub zgodovini, v katero so vmešana mnoga najpomembnejša imena slovenske politike, umetnosti in gospodarstva, ostaja pripeta na tradicijo bogate slovenske meščanske kuhinje z nekaterimi vplivi sosednjih dežel. Pisane hladne predjedi, konkretne mesnine in hišne slaščice.
Vinska ponudba temelji predvsem na svežih, raje primorskih kot štajerskih ali dolenjskih vinih, v kleti pa se najde tudi kakšen zrel letnik in eksotika iz tujine.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€
Vinska ponudba: 3/5
Ambient 3/5
Gostilna Kirn
Jezero 19, 1352 Preserje
Telefon: 01 363 10 34