Le 1947: najdražja smučarska restavracija na svetu

O najprestižnejši restavraciji v najprestižnejšem smučarskem središču smo že veliko slišali in prebrali, zdaj pa smo se odpravili v Courchevel, da bi jo preverili na lastne oči (in trebuhe).

Pot v Courchevel, francosko smučarsko središče, ki velja za zimsko igrišče bogatašev, je lahko precejšnja kalvarija. Sploh v primeru, ko se nanjo odpraviš z avtomobilom, ne z zasebnim letalom, in to na konec tedna, ko se v Franciji in nekaterih delih Anglije začnejo zimske počitnice. K načrtovanim devetim uram, kolikor jih terja običajna pot iz središča Slovenije, prištejte še nekaj uric v 20-kilometrski koloni pločevine, ki se vije v osrčje Savojskih Alp.

A pustimo ob strani nepremišljeno izbiro datuma za takšno ekspedicijo – bili smo prepričani, da bo cilj upravičil pot. Ta cilj je bil Le 1947, restavracija s tremi Michelinovimi zvezdicami v hotelu Cheval Blanc, verjetno najprestižnejšem in enem najdražjih naslovov, na katerih lahko prespi navdušen smučar.

Sami si tega luksuza nismo privoščili (cene sob se v nizki sezoni začnejo pri 1850 evrih na noč, najbogatejši pa za spanje porabijo tudi 20 tisoč evrov na noč), zato smo v Cheval Blancu rezervirali le večerjo, spanje pa poiskali kakšnih 200 višinskih metrov nižje, kjer so sobe po hotelih veliko cenejše, a tudi manj udobne.

A vrnimo se k restavraciji. Le 1947, ki tri Michelinove zvezdice nosi od leta 2017, je del kulinaričnega imperija francoskega kuharskega zvezdnika Yannicka Allenoja. Njegova najbolj znana restavracija je Pavillion Ledoyen v Parizu, ki prav tako nosi tri Michelinove zvezdice, podpisal se je pod restavracije v Marakešu, Seulu in, jasno, Dubaju, z verigo hotelov Cheval Blanc dela tudi v Saint-Tropezu.

Zato tudi ni nobeno presenečenje, da vas ob prihodu v restavracijo ne pozdravi Alleno, temveč njegov mladi vodja kuhinje, obenem pa strežno osebje ob predstavljanju jedi ves čas govori o tem, kaj je imel “chef” v mislih, ko jih je ustvarjal, in kako “chef” radi hodi v gozd nabirat zelišča in gozdne plodove. Ob koncu obeda si lahko privoščite celo poparek zelišč, ki jih “chef” menda nabira in suši celo leto. Vprašanje, koliko časa mu ob vseh restavracijah ostane za sprehod po gozdu.

Nasploh je Le 1947 restavracija, ki skuša ves čas ustvarjati vtis. Začne se s fascinantnim prostorom, bondovsko-futuristično sobo s petimi mizami, vrhunsko streniranim osebjem, ki ga je skoraj toliko kot gostov (v našem primeru okoli deset natakarjev za kakšnih 15 gostov), pa omarico, v kateri so razstavljeni najdražji konjaki na svetu, in vinsko karto, posvečeno izključno kleti Cheval Blanc, v kateri je mogoče najti tudi znameniti letnik 1947 (od tod ime restavracije) in v kateri cene steklenic segajo do – 130 tisoč evrov.

Ob vsem tem se človek, ki ni ravno milijonar, začne počutiti kar rahlo nelagodno. Sploh potem, ko ugotovi, da kodeks oblačenja (“nobenih superg in kavbojk, prosimo”) ne velja, če si bogataš z Daljnega Vzhoda.

V Le 1947 je hrana žal drugotnega pomena, a mi smo naivno prišli prav zaradi nje. Torej? “Ste na kaj alergični oziroma imate kakšne omejitve pri prehrani?” vprašajo in ko odkimate, pristavijo: “No, uživajte v izkušnji.” Nato na mizi znajde serija pozdravov iz kuhinje: dimljen krompir “na žlico”, mini bučna tortica, poustvarjen oreh. Vsi zanimivi, noben pretresljiv.

Šele nato gost dobi v roke jedilni list. Za razliko od večine podobnih restavracij v Le 1947 ne poudarjajo degustacijskega menija, čeprav je na voljo za kakšnih 600 evrov na osebo. Raje vidijo, da naročite predjed, glavno jed in sladico. Cene? Predjedi se gibljejo malo pod sto evri, glavne jedi malo pod 200 evri, razen če se odločite za wagyu govedino, ki seže do 250 evrov. A vam za to ceno dovolijo, da del jedi pojeste v kuhinji ob asistenci kuharja.

Mi smo hoteli ostati za mizo, zato je govedina odpadla, še pred tem pa je prispel še en pozdrav iz kuhinje – kruh z mesno sredico in juho iz sena in krompirja, ki naj bi simbolizirala savojsko legendo o “kamniti juhi”. Veliko spektakla pri mizi in preveč soli v hrani.

Nato se je vendarle začela večerja. Ena od predjedi je bila že prej omenjeni kuharjev sprehod po gozdu, med katerim je nabral marsikaj, od različnih gob do lubja in polžev. Jed so zaokrožili z želejem in priporočili: “Ko ga poskusite, zaprite oči in si predstavljajte, da ste s ‘chefom’ v gozdu.” Bomo.

Blini s skuto in limono ter obilico črnih perigordskih tartufov na drugi strani niso imeli toliko navodil. Bili pa so nam tudi precej bolj všeč.

Glavne jedi so razdeljene na dva hoda. Jagnjetina tako najprej prispe kot tartar na kutinovem želeju in znova z obilico tartufa, nato pa še kot zelo klasičen krožnik s pečenimi jagnječjimi zarebrnicami in kosom hrbta.

Podpisna jed restavracije, ki so jo menda navdihnile planine, se medtem začne z žafranovo juho s sipinimi rezanci, na katero nastrgajo kokosovo maščobo, za osvežitev pa služita ginseng in brin v školjkini lupini. V drugem delu prispe očiščen jastog z omako limone, bora in morskih alg ter divjimi zelišči. Ogromno ceremonije in dizajna, obenem pa prav nobena jed ne osupne s tistim, s čimer bi morala – z okusom.

Že rahlo utrujeni smo se strinjali, da namesto izbora sirov z vozička poskusimo kuharjev “pečen” sir v palačinki, za sladico pa zanimivo kombinacijo kave, čokolade in jelke (da, drevesa). Ta kombinacija se je nadaljevala tudi pri sladkih grižljajih za slovo, javorjev sirup, oblit v čokolado, je počival na “zasneženi” smrekovi veji.

In ko smo srkali kolumbijsko kavo za 14 evrov ter šilce grape Nonino za 40, smo se pravzaprav še dobro izvlekli. Sicer visoko profesionalno osebje ima namreč v vsakem koraku naročanja idejo, kako bi lahko potrošili nekaj stotakov več, kot ste nameravali. Resnično nepotreben pristop, ki pusti grenek priokus vsakomur, ki ga kulinarika vsaj malo zanima. Novopečeni bogataši iz eksotičnih dežel, ki nimajo pojma, kaj se dogaja in jim je za to pravzaprav vseeno, bodo tako ali tako sami naročili najdražje na jedilnem in vinskem listu.