V Radečah, natančneje v streljaj oddaljeni Jagnjenici, se družina Martinčič, ki vodi staro družinsko gostilno, z zanesljivimi koraki pridružuje novi dolenjsko-posavski sceni.
Potovanje z avtom v Radeče je lahko kar komplicirano. Čez Celje preko Rimskih Toplic, čez Trojane in potem po ozki cesti ob Savi ali pa morda po dolenjski avtocesti do Trebnjega, pa potem levo v hribe? Domačini pravijo, da je najbolje izbrati pot do Zagorja in potem čez Podkum.
Težko je reči tudi, kam Radeče spadajo. So morda na Dolenjskem, na Štajerskem ali v Zasavju? V gostilni Jež se umeščajo kar v Posavje, kar pomeni, da se vsaj malo bližajo novi dolenjski sceni.
Tudi zato, ker gre za prijazno gostilno in tudi zato, ker imajo v kleteh in hladilnikih samo posavska vina: Kobal, Colnar, Frelih, Dular, Albiana, Jelenič, Kerin, Kozinc, Istenič … Škoda, da jih ne razvrstijo v vinsko karto, tako bi bilo lažje gostom in osebju. Praktično vsa vina so na voljo na kozarec, tudi serija dolenjsko-posavskih penin, med katerimi sta bila naša izbranca Kozinčev Joker in brut reserva Domaine Slapšak.
Pri Ježu so v startni vlogi domače paštete, ki so jih začeli izdelovati v času koronazaprtja in so v kratkem času postale prava uspešnica. Prinesejo jih kot pozdrav iz kuhinje: fazanova je s pečeno koruzo, račja je s konjakom, krškopoljcu se pridružijo brusnice.
Začetku, kakršnega ga je težko najti drugje, je sledil nabor hladnih predjedi, ki je bil še korak naprej: lardo in pršut krškopoljca, ki se kar sama stopita v ustih, brancinov karpačo na izvrstni hrustljavi zeleni solati in z domačimi češnjevimi paradižniki ter kozji sir z bližnje kmetije, ki se je pozneje pojavil v še nekaj jedeh. Ravno prav zrel, da ni bil preveč pikanten in trd.
Eden od biserov hladnih predjedi je bil tudi goveji karpačo, ki sta ga spet popestrila zelena solata in kozji sir. “Tatarljata” oziroma na drobne kocke nasekljana postrv iz ribogojnice Goričar je bila obogatena z raško čebulo, hrenom in perlicami Isteničevega balzamičnega kisa. Da je mera polna, so na mizi tudi oljčno olje Jenko, bučno olje Boben in dodaten odmerek raške čebule.
Gostilna je urejena in prijetna, v straniščih so namesto papirnatih frotiraste brisače, kar je seveda simpatično. Manj navdušeni smo bili le nad glasbo, vzdihujočimi priredbami, ki so kdo ve zakaj našle pot v mnoge (boljše) slovenske lokale in postajajo že kar naporne. Pa še rimajo se ne na eno najboljših govejih juh, kar smo jih poskusili v zadnjem času.
Še vroča, s koščki mesa in korenja ter z zdrobovim žličnikom. Prav vidi se, da so pri Ježu tudi mojstri klasičnih nedeljskih kosil. Ta niso med najcenejšimi (21 evrov), a so obilna in domiselna, predvsem pa imajo konkreten dodatek nepozabnih paštet.
Kakorkoli, v naslednji fazi smo se lotili Colnarjeve bele zvrsti Collis, ki že kar resno trka na vrata boljših slovenskih zvrsti. Povsem se je povezal z ričoto, bogato, skoraj nasitno jedjo iz ješprenja s čemažem, kozjim sirom in (to je vredno poskusiti) potočnimi raki.
Nič manj zadovoljni nismo bili z gosjimi jetri, ki jih postrežejo na krvavici in jabolku ter jih prekrijejo z lardom. Tudi to ni bila lahka jed. A konec koncev domače, čeprav konkretno prenovljene gostilne po tradiciji ponujajo hrano, ki človeka konkretno nasiti.
Da bi zmogli kakšen grižljaj več, pri Ježu pred glavnimi jedmi ponudijo sorbet, skoraj vijolično kepico iz “ptičjega grozdja” in dodatkom penine. Osvežilno in prav nič sladko. Nato je v kozarcih že pristala solidna zvrst cabernet sauvignona in merlota iz bizeljske kleti Molipachi, na mizah pa glavni jedi, ki smo si ju izposodili iz nedeljskih kosil.
Glavne jedi smo si izposodili iz nedeljskega kosila. Zelo bogat, a ne prebogat je bil predvsem krožnik z vratovino krškopoljskega prašiča, ki mu je družba delala še ocvrta kopunova kroglica, ob krompirjevem pireju pa tudi skoraj sladek domač štrukelj s pregreto smetano. Na podobno vižo pripravijo tudi telečji file, ki mu prav tako priložijo štrukelj, le da je ocvrt, ter pire – praviloma čebulnega, lahko pa je tudi bučni.
Podobno domač je bil zaključek s sladkim slivovim cmokom z drobtinami, ki mu za bolj moderen pogled na to tradicionalno jed dodajo vaniljevo peno in slivov gel. Še bolj zanimivo predelan je bil creme brulee, krema je bila namreč iz pečene koruze, za svežino so mu dodali sveže maline z vrta ter sladoled pečenih jabolk na drobljencu.
Hočete še več? Za tiste, ki ne bodo vozili daleč ali pa nastopajo kot sovozniki, imajo široko zalogo domačih in tujih žganic. Tudi dišeči rumbulllion oziroma začinjen rum in kakšno bolj ali manj lokalno slivovko.
Povzetek
Družinska gostilna v Posavju, ki se v zadnjem času približuje najboljšim v tistih krajih. Recepti so rahlo posodobljena tradicija, jedi so konkretne, sestavine pa prepoznavne in ne cenene. Konkretno kosilo štirih hodov je 21 evrov, večerja je nekaj dražja.
Vinsko karto smo najbolj pogrešali. Sicer je del ponudbe zapisan na tablah in tudi hladilnik ni daleč, pa vendar. A nekaj je jasno, točijo zgolj posavska vina, ki že dolgo niso omejena le na kiselkaste cvičke, ampak obsegajo kar nekaj zelo resnih kapljic.
Ocena 4/5
Cena: €€€
Vinska ponudba: 3/5
Ambient: 4/5
Gostilna Jež
Jagnjenica 12, 1433 Radeče
Telefon: 03 568 52 40