V Brežicah ni nobenega dvoma: če hočete dobro jesti, je edina možnost, da zavijete v eno najboljših slovenskih avtorskih restavracij, kjer kuha Jure Tomič.
Debeluh seveda ni debeluh, ampak Jure Tomič, ki nadaljuje družinsko tradicijo, zdaj v konkretno prenovljenem lokalu. Govorimo o modernem prizidku, ki okrašen z Rembrandtovimi vrtnicami samo še poudarja namero, da hoče Debeluh postati če že ne najboljša restavracija v Sloveniji, pa vsaj najboljša v Posavju. Vsekakor pa si zaslužijo več kot samo omembo v kakšnem prestižnem kulinaričnem vodniku.
Pri Debeluhu na konkurenco bližnjih dolenjskih gostiln odgovarjajo z izpiljenimi recepti in najboljšimi sestavinami, z manj lokalnimi in vse bolj mednarodnimi izleti ter izčrpno vinsko karto, na kateri je, če si to lahko privoščite, tudi nekaj bordojskih, kalifornijskih in španskih rdečih vin, ki jih cenijo okoli 1000 evrov ali celo več.
Jasno, na svojem mestu so tudi najboljši šampanjci, morda dva ducata etiket, zmaguje pa Salon iz leta 2007, ki ga dobite za 850 evrov. Naša odprava tako visoko seveda ne seže, je pa dejstvo in sreča, da na kozarec točijo šampanjec Pol Roger brut (12,5 evra) in vrsto penin, med katerimi sta za 7,5 evra na voljo izjemna Slapšakova blanc de blancs in nekaj cenejša lokalna Blažana, ki si je kljub temu, da ni povsem suha, zaslužila ponovitev.
Naj povemo še, da je na vinski karti ob pomembnem arzenalu vin iz najprestižnejših tujih dežel seveda največ slovenskih vin, na prvem mestu so najbolj znana primorska imena, nekaj manj je posavskih ali dolenjskih, če hočete, še manj pa štajerskih. Voda je lahko iz Radencev ali San Pellegrino, olje, ki je ves čas na mizi, je Mate, kozarce pa so napihali pri Riedlu.
Še cena. Debeluh z razlogom ni poceni gostilna. Meni z osmimi hodi, ki smo ga pomalicali, stane 90 evrov, a očitno se podobno kot nam tudi preostali publiki to ne zdi zelo drago, impresivna nova jedilnica je bila namreč na naš petek povsem polna.
Kot se spodobi, meni osmih jedi obsega še nekaj grižljajev pred večerjo in kakšnega po njej. S porcijami ne pretiravajo, bolj jih zanimajo male ideje, recepti s podpisom, s katerimi se je v preteklosti že proslavil brežiški mojster, ki predstavo začne s postrvjim tatarskim, začinjenim z limeto in nadgrajenim s postrvjimi ikrami, ter z rahlim, toplim briošem, prekritim z lardom krškopoljca, ki ga začini s soljo, aromatizirano z modro frankinjo.
Ob zadnjih vzdihljajih poletja so bogat, izjemno aromatičen paradižnikov gazpačo nalili v krožnik, kjer so že počivali brancin s krompirjem, sušeni mali paradižniki in skutni sladoled z oljčnim oljem bazilike ter Isteničevim balzamičnim kisom.
Medtem smo ob razmeroma svežih jedeh pili prav tako zelo svež Kozinčev sauvignon, na mizo pa je prispel jelenov tatarski s prepeličjim jajcem in prinelami – tradicionalnimi bizeljskimi olupljenimi in na soncu sušenimi slivami.
Morda najbolj zanimiva, gotovo pa ena najbolj okusnih jedi večera je bil še en izum: črna rižota, v kateri ni riža, ampak drobne testenine v tej obliki. Pomešane so s kosi sipe in sipinim črnilom, prelite s krompirjevo kremo in posute z limonino lupinico, hrustljavost pa prispeva rižev čips.
Ko smo odprli steklenico našega priljubljenega chardonnayja, Kozane 2016 iz kleti Edija Simčiča, je bil že čas za naslednjo, znova res okusno jed: pražene lisičke z rumenjakom, kremo iz jurčkov in drobnimi pečenimi krompirjevimi svaljčki.
Kozana se je lepo povezala tudi s poširano postrvjo, ohrovtom, bearneško omako in kremo iz belega fižola. Občutek imamo, da so jedi proti koncu postajale vse konkretnejše in manj kreativne, a podobnim trendom smo priča tudi v boljših restavracijah v bližnji Italiji.
Nič posebno inovativnega, hkrati pa skoraj obilna in izjemno natančno pripravljena so bila gosja jetra na domačem toastu z dimljeno piransko soljo in jabolkom v treh oblikah: svežem, sušenem in pokuhanem.
Gosja jetra v različnih izvedbah so sicer že nekaj let rdeča nit brežiške gostilne, rahlo hrustljava odojkova potrebušina pa se nam je pridružila prvič. Okusna, a ne obilna glavna jed je počivala v demi glace omaki, skuhani iz svinjske glave, pridružila sta se ji pire iz gomoljne zelene in glazirano korenje.
Nato je napočil čas za sladico, a pri Debeluhu v degustaciji ne dobite ene, temveč tri. Za uvod razstavijo limonin tart: skutni jogurt, limonina krema, dehidriran ingver, grenivkina granita, ter želeja iz mete in zelenega čaja. Komplicirano, a osvežilno.
Pri izjemni glavni sladici je v glavni vlogi marelica, k okusu pomagajo lešnikova krema, marelična marmelada, sladoled oljčnega olja in hrustljavo mleko. Za slovo pa v skrinjo dodajo še domače cannele po bordojskem vzoru ter tortice z mlečno čokolado in malino.
Na koncu ne umanjkajo niti žganice. Zbirka je res impresivna. Verjetno si večina tistih, ki si privošči takšen izlet, zaželi kak konjak, rum ali japonski viski. Naš proračun se je zadovoljil z brkinskim brinjevcem in dalmatinskim vinjakom.
Povzetek
Z vsakim obiskom Debeluh postaja boljši. Je na ravni najboljših gostiln v Sloveniji oziroma, še bolj natančno, postavlja se ob bok najboljšim v Furlaniji. Tako po slogu kot po sestavinah. Meniji so razmeroma dragi, v klasični ponudbi pa imajo tudi večino Tomičevih ranih del in uspešnic.
Vinska karta sicer ne izključuje lokalnih vin, a vseeno se zdi, da poudarjajo najboljše briške avtorje. Jasno, za tiste, ki si želijo razkošja, so v kleti tudi Petrus, Chateau d’Yquem, Cheval Blanc, Vega Sicilia, Opus One, Salon, Taittinger…
Ocena: 5/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 5/5
Ambient: 4/5
Ošterija Debeluh
Trg izgnancev 7, 8250 Brežice
Telefon: 07 496 10 70