Podobno kot mnoge restavracije v središču Ljubljane želijo v zadnjem času tudi pri Manni razveseljevati predvsem turiste.
Pri Manni v Trnovem smo se ustavili sredi največje koronakrize ter zaprtih občinskih mej in si domov odpeljali izvrstno večerjo, celo steklenico vina so prijazno dodali, zato smo že takrat sklenili, da se vrnemo, ko bo situacija spet bolj normalna. Recimo na enega od zadnjih poletnih petkov.
Mizo smo spretno rezervirali, saj v Ljubljani večerje, čeprav so cene kar visoke, ni pametno prepuščati naključju. Hoteli smo jesti v restavraciji, na notranji terasi, in kot so nam zagotovili, to ni problem. Pa je seveda bil. Prestavili so nas na bistrojski del na ulici in pojasnili, da smo rezervirali pri šefu, ki se je pač zmotil.
Koga za božjo voljo so imeli na terasi, da so jo tako nepopustljivo branili… V vsakem primeru je nepričakovana selitev iz restavracije v bistro prinesla nekaj slabe volje, še bolj pa smo bili presenečeni, ko smo videli, da naša štiričlanska odprava ne more dobiti šampanjca. Nimamo! Imamo pa nekaj še boljšega, Kapovolto, novo penino iz kleti Movia. No, ja. Večer je bil vroč, slovensko vino mednarodnega imena pa hladno.
In smo se spustili v scenosled bolj ali manj modernih jedi, ki so bile na koncu še najbolj podobne turistični ponudbi, kot sta jo pred leti v Ljubljani lansirala Valvas’or in Vander. Ta dva imata v sedanjem času nekaj dražjo ponudbo od Manne, a z naskokom boljši izbor vin.
V Manni za pozdravček na mizo prinesejo kanape z babaganušem in ocvrto mlado špinačo, tatarski rdeče pese z burato in sezamovo majonezo ter fokačo s češnjevimi paradižniki, maslom s česnom in timijanom.
Simpatičen uvod, ki ga je vsake toliko zmotila vegasta, majajoča se miza, se je nadaljeval s predvidljivimi, a dobro pripravljenimi hladnimi predjedmi. Zanimiv oslovski tatarski z okisano čebulo, redkvico in briošem, soliden goveji karpačo, podložen z mlado špinačo, in dimljene račje prsi na toastu z nastrganimi svežimi poletnimi tartufi.
Jedi pri Manni so razmeroma predvidljive, razen krajših skokov v eksotiko ne komplicirajo. Podobno je pri vinu. Po penini smo vzeli bogato Ferjančičevo belo zvrst fino, ki se je srečala z obilno soparjeno štručko, polnjeno z natrgano svinjino in kimčijem, ter ravioli, polnjenimi z račjim confitom.
Del omizja si je namesto konkretnejših toplih predjedi privoščil simpatično česnovo juho, a dejstvo je, da so imele vse jedi tudi v tej fazi nalogo, da utrujenega turista nasitijo.
Tudi glavne jedi, ob katerih smo si privoščili Constantinijevo rdečo zvrst, so bile zelo konkretne. Zajeten kos lepo opečenega telečjega fileja so opremili s pastinakovim pirejem, ohrovtom in zlato peso, radodarno so odrezali tudi goveji biftek, oplemeniten s poprovo omako, nekoliko lažja jed je bil le file kovača.
Morda je treba še enkrat omeniti, da smo ves čas naročali jedi, ki naj bi sodile v “restavracijski del”, mize na ulici pa so enostavno prilagojene bistroju, kar je seveda vplivalo, če drugega ne, na hudo gnečo na mizi.
A kaj bi tarnali, račun je bil na koncu znosen, za opisano večerjo smo odšteli kakšnih 40 evrov na osebo. Brez vina, seveda, in s sladico vred. Pokusili smo lešnikov mousse, pa kremo bele čokolade z jagodami in drobljencem matče ter tiramisu, ki ni ravno za mlado deco, saj vsebuje konkretno količino amaretta. Še bolj je bila strupena hišna žganica iz divjih češenj, le za odtenek manj divji je bil vinjak iz Vipavske doline.
Povzetek
Trnovska restavracija je imela skozi zgodovino boljše in slabše trenutke. V času po koroni se zdijo skoraj malce izgubljeni ob množicah, ki trkajo na njihova vrta, sicer pa kuhajo sodobno, ne pretirano avtorsko hrano, ki zadovolji tudi izbirčnejše.
Pri Manni so nekoč sloveli po izjemni vinski krati, zdaj pa so pristali pri poenostavljeni verziji, ki med drugim izključuje šampanjce. Še vedno je mogoče najti nekaj zanimivih primorskih imen, pa tudi nekaj poceni vin na kozarec imajo.
Ocena: 3,5/5
Cena: €€€
Vinska ponudba: 3/5
Ambient: 3/5
Restavracija Manna
Eipprova ulica 1a, 1000 Ljubljana
Telefon: 031 529 974