Na pogorišču nekdanjega Pen kluba je nastala nova restavracija, ki ima namen obuditi tradicijo in smer, ki jo je v kulinariki prestolnice postavil nekdanji najemnik.
Lastniki mnogo lokalov v Ljubljani in bližnji okolici, znani po mednarodnem imenu Kaval Group, se niso ustavili pri enostavni prenovi in logičnem nadaljevanju tradicije. Niti približno. Prvo nadstropje vile na Tomšičevi so povsem spremenili.
Podrli so stari točilni pult, ob katerem so nekoč sedeli slovenski umetniki, in na njegovem mestu postavili novega, ki pa več kot očitno ne kliče po boemskem posedanju ob kozarčku.
In seveda, vinska karta, ki jo imajo, tudi zaradi cen ne bo omogočala, da bi sodobni nasledniki Gregorja Strniše, Petra Božiča, Nika Grafenauerja ali Rolanja po sceni počasi srkali kozarček belega. Na vinski karti poceni vin praktično ni, zato pa lahko dobite Jakončičevo Carolino Select za 280 evrov, Aleksov Kolos za 140 evrov in Marjanov merlot Opoka za 120 evrov.
Poleg točilnega pulta je nova tudi razporeditev sob, zdaj so tri, in to v različnih barvah – prva je v rumenih, druga v globoko modrih tonih, v tretji prevladuje belina, kombinirana s stenskimi risbami. Vodja novega Kavalovega obrata nam je povedal, da si obetajo, da bodo v Pen zdaj spet hodili gledalci po večernih premierah v gledališču. Bomo videli.
Novi Pen klub se zdi v vsakem primeru eden najbolj natančno urejenih lokalov v mestu. In k tako natančno urejeni notranjosti seveda sodi tudi moderna kuhinja, ki so jo zaupali obetavnemu Mojmirju Šiftarju. Ljubljančan prekmurskih korenin si je jedi zamislil kot kombinacijo svojih idej in predelavo jedi, ki so bile nekoč na mizi v Penu.
Berlinska jetrca, recimo, so zdaj na krompirjev pire postavljena pražena jetrca s čebulo, vinsko omako, vodno krešo in črnim orehom. In stanejo 18 evrov.
Tudi fižolova juha, v Penu so nekoč kuhali najboljšo v Ljubljani, je zdaj malce drugačna, nalijejo jo na čips iz dehidriranih testenin, ji dodajo kepico misa in jo pokapajo z majaronovim oljem.
Sliši se komplicirano, a obe jedi sta izvrstni, okusni, moderni, vendar se bolj kot z zgodovino Pena spogledujejo s Strelcem ali Ateljejem, z Bregom pa že ne, saj so za takšno primerjavo postavili previsoke cene.
Ko smo bili na večerji, so na kozarec stregli Roedererjeve mehurčke, ki pa jih pozneje v času kosila, ko smo jih na enem najlepših balkonov pri nas še enkrat obiskali, ni bilo več mogoče dobiti. Še sreča, da je bila na voljo Slapšakova penina.
Vinska karta tudi sicer daje prednost slovenskim imenom pred tujimi, pri slednjih nastopajo le šampanjci, na splošno pa gre za preizkušene avtorje in razmeroma visoke cene. Medtem ko cena menija s štirimi jedmi, ki so jo postavili na 52 evrov, ni tako zelo visoka, saj ob hodih vključuje tudi pozdravček in čokolado ob slovesu, se zdi dražje kosilo za 28 evrov.
Posvetimo se večerji. Ob šampanjcu smo dobili tri pozdrave iz kuhinje: spenjeno maslo s poprom in ocvrto čebulo, piščančjo pašteto z dehidriranim granatnim jabolkom in prahom rdeče pese ter dva čipsa tapioke, enega s postrvjimi ikrami in rmanom, drugega z lososom in listom mertensie maritime, rastline, ki po okusu spominja na ostrige. Zanimivo, okusno in moderno.
Šiftarjev pogled na sodobno kuho, ki se spogleduje s tradicijo, je razkrivala tudi hladna predjed, kocke govejega jezika z bučnim oljem, gorčičnimi semeni, šalotko, drobnjakovo omako in kurjimi črevci. Porcija je bila sicer izrazito premajhna, a odnos do materije enak kot vso večerjo. Jedi, ki so bile nekoč na Penovem meniju, so konkretno prenovljene.
Pa s tem ne mislimo, da so slabše. Še posebej, ker je vinska karta veliko bogatejša kot nekoč, ko recimo ni bilo mogoče dobiti chardonnayja Bosc (45 evrov za steklenico) iz briške kleti Piro. Bosc se je srečal z že omenjeno fižolovo juho in jetrci, h glavni jedi pa smo si natočili kozarec dišečega Batičevega Angela (10 evrov za kozarec).
Srnina krača je bila konkretna in dobro pripravljena, podobno je bilo z njenim spremstvom: ješprenjčkom s kranjsko klobaso, prahom jurčkov in poganjki amaranta. Nič drugače ni bilo s tournedosom Rossini, biftekom na briošu, obloženim z gosjimi jetri in tartufi. Med vsemi jedmi, ki smo jih pokusili, je bil verjetno najbolj podoben nekdanji Penovi klasiki, morda celo malo bogatejši.
Kupljenov Sky, še posebej sladek renski rizling, se je brez težav spopadel s sladico: kremo iz bele čokolade z vijolico, čipsom iz kakavovih semen, svežimi malinami in emulzijo pasijonke. Za nenasitne pa tudi za tiste, ki se na koncu radi spogledajo s prestižnimi žganicami, imajo bogate čokoladne pralineje.
Povzetek
Novi najemniki si po eni strani želijo obuditi Pen klub in vrniti stare goste, po drugi strani pa so lokal natančno obnovili in jedi tako prenovili, da bodo bolj primerne za tiste goste, ki si želijo avtorske hrane v slovenskih Michelinovih zvezdicah.
Podobno kot v nekaterih drugih Kavalovih izpostavah je vinska karta spodobna in zadovolji vsakogar, ki stavi na najboljša in najbolj znana slovenska vina, pa še nekaj šampanjcev je zraven. Na voljo so vsi slovenski favoriti, cene pa so kar visoke.
Ocena: 4/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4 /5
Restavracija Pen klub
Tomšičeva ulica 12, 1000 Ljubljana
Telefon: 041 366 249