Na obrobju Ljubljane so bile nekoč najboljše slovenske domače gostilne. Zdaj se je marsikaj spremenilo. Tudi zemljevid najboljših.
Kako razložiti, da ima orjaška gostilna Kopač na Brezovici v petek zvečer razprodane vse mize, bližnji Gorjanc, nekoč velika konkurenca, pri velikem križišču na isti cesti, pa le dve mizi, od katerih se je prva izpraznila že pred osmo?
Morda ni prav, da nekoč veliki instituciji na robu mesta primerjamo, ampak saj bo šlo z eno povedjo: pri Kopaču so šli s časom naprej, Gorjanc, kjer še pred kratkim niti nismo slabo jedli, pa je po nenavadni prenovi jedilnic, bog ve zakaj, poskušal postati mestna gostilna, bolj restavracija, ki se izgublja v povprečnosti.
Recimo z vinsko ponudbo, ki je že v zapisani obliki uboga, ob naročanju pa lahko nato ugotovimo, da nimajo šampanjca, ki je bil najavljen, pa še česa drugega ne. Ob koncu nato pride še ta težava, da mora natakar nujno končati službo, kar je v časih, ko vsak dinar prav pride, milo rečeno nerazumljiva poteza. Plačali smo in šli. Kaj pa bi …
Ampak pojdimo od začetka, ko namesto šampanjcev in penin, ki jih je pri nas nešteto in niso slabe, odpirajo presladek prosecco in namesto naših vod, ki niso slabe, točijo uvoženo vodo znamke Römerquelle, ki še za v čevlje ni dobra. V vsakem primeru smo nadaljevali s sivim pinotom Tilia in Verusovim šiponom (oba po 25 evrov). In se lotili hladnih predjedi.
Že na tem mestu je treba povedati, da je kuhinja pri Gorjancu še vedno na razmeroma visoki ravni. Ne komplicirajo, a so sestavine prave: šink s hrenom, govedina v solati in popečeni polnozrnati kruh so svojo nalogo opravili izvrstno, le račja pašteta s tartufi je bila zgolj povprečna. Cene posameznih, kar konkretnih predjedi so okoli devetih evrov, kar je za čase, v katerih živimo, še kar ugodno.
Ker smo bili družba, kvartet, ki rad pokuša, smo si že pri toplih predjedeh pomagali z Iaquinovo rdečo zvrstjo Jak 2014, ki sicer ni bil nikjer zapisana, ampak smo jo našli v hladilnikih. V krožnikih so bili medtem izvrsten ričet z velikim kosom šinka in nekaj verzij regrata, ki je pri Gorjancu lahko z jajci ali s slanino, s krompirjem ali pa kakšno resno porcijo ocvirkov. Velja, da se še vedno držijo kolikor toliko sezonske ponudbe, ne gre pa pozabiti, da imajo eno najboljših govejih juh pri nas.
Tudi pri glavnih jedeh imajo ob glavnem križišču v Brezovici nekaj zimzelenih uspešnic, ena njih so puranovi rezanci z gosto, skoraj nasitno omako v družbi belušev in riža (16 evrov). Jasno, na voljo je ves arzenal klasik, tudi za naš okus ne najboljši ocvrt piščanec v regiji. Bolje se obnese svinjska ribica z zeliščnim maslom, ajvarjem in gorčico (16 evrov) ali klasična telečja pečenka (15 evrov).
Tudi pri sladicah, ko se že nismo več obirali, ampak pogledovali proti uri, smo se držali tradicije. Palačinke z marmelado in jabolčni zavitek. V obeh primerih nismo zgrešili.
Povzetek
Domača gostilna na mestnem obrobju, kakršnih je bilo na poti med Ljubljano, Vrhniko oziroma Barjem včasih kar veliko. Večina je šla po svoji poti, pri Gorjancu pa so prostore renovirali in se … izgubili. Kljub temu je hrana podobno kot nekoč solidno pripravljena, a lokal nima prave duše.
Vinska ponudba ni povsem natančno napisana. Je pa mogoče z nekaj energije najti kako steklenico Tilie, Verusa, Ščurka, Iaquina …, pri peninah pa ne blestijo.
Ocena: 3,5/5
Cena: €€€
Vinska ponudba: 2/5
Ambient: 3/5
Gostilna Gorjanc
Tržaška cesta 330, 1000 Ljubljana
Telefon: 01 423 11 11