Brezovica in barjanska naselja v okolici so dale našim krajem nekaj dobrih gostiln, med najboljšimi je Pr’ Kopač, gostilna solidnih okusov, orjaških porcij in zmernih cen.
Obisk gostilne Pr’ Kopač na Brezovici je lahko tudi učna ura za tiste, ki se ves čas pritožujejo, da nimajo dovolj gostov. Pri Kopačevih je razmeroma poceni, porcije so milo rečeno velike, za goste je veliko parkirnega prostora, za razvajene pa je na voljo vinska karta, ki sicer ni široka, a vseeno ponuja marsikaj. V torek popoldne, ko smo se odpeljali v deževni dan proti Notranjski, je bila v Kopačevih jedilnicah in na vrtu nepopisna gneča, tako velika, da jim je zmanjkalo jedilnih listov za vse mize.
Čas, ko smo čakali na meni, smo porabili za kozarec Peršoljeve penine in ogled simpatične vinske karte, na kateri je celo nekaj šampanjcev, drugače pa kraljujejo primorska vina predvsem Ščurek, Dolfo Valter Sirk in Vina Koper, nekaj pa je tudi jeruzalemskega Kupljena. Imajo nekaj manj atraktivnih odprtih slovenskih klasik, naše omizje pa se je odločilo za Ščurkovo belo zvrst Dugo. Verjetno bi bilo bolje, če bi ob vsej bolj mesni ponudbi vzeli kar njegov rdeči Up, a o tem na tem mestu ne bomo več razglabljali.
Končno je na mizo prispel bogat jedilni list, ki so ga, bog ve s kakšnim razlogom, dali pisati nekemu amaterskemu pesniku. Pri telečji krači tako piše: kjer je krača, vedno zraven dva sta pomagača. Ali pri popečenem siru iz Olimja: če se reče, se tudi sir peče! Pri klasičnem ocvrtem siru pa kar: Tatarov nikoli ni bilo na Barju … Še kar nora ugotovitev.
Se je pa potem počasi izkazalo, da so jedi pripravljene veliko bolj profesionalno, kot so opisane. In – to je treba poudariti – porcije Pr’ Kopaču nikakor niso zanemarljive, kar bomo poskušali opisati, a ne bo lahko.
Ob nekaterih modernejših jedeh na Brezovici vztrajajo pri svoji ponudbi, ki favorizira predvsem mnoge oblike ocvrtih piščancev ter bogat začetek hladnih jedi. Svetovali so žolco, štiri kot kos kruha od štruce, velike pojavne oblike, ki jih poboljšajo z dišečim bučnim oljem, obilico sveže bele čebule in jajci.
Prepričani smo, da je to obrok, ki bi mnogim zadostoval za celo večerjo. Med hladnimi jedmi sicer omenjajo tudi krožnik mesnin in paštete, naše omizje pa je že v samem začetku prepričal natakar z idejo o svežih jurčkih. Nenavadno veliko porcijo svežih jurčkov z žara, ki bi bila lahko tudi konkretna glavna jed, podložijo z nepotrebno rukolo in nekaj listi radiča. Enostavno – božansko.
Jurčke sicer pripravijo še na nekaj načinov, pri toplih predjedeh pa imajo ob nekaterih morskih jedeh, ki smo jih mirno preskočili, tudi kakšne testenine in množico omenjenih sirov. Naše misli so bile usmerjene v bogate enolončnice, ki so nam jih odsvetovali, tudi fižolovo mineštro kot golaž. “Če hočete pojesti še kaj potem, raje samo juho,” je bil realen natakar. Tradicionalni goveji juhi primešajo ozke rezance in velike kose rdečega korenja. Če hočete klasično govejo juho, je to ena tistih, ki se jih v naših krajih splača poskusiti. Celo bolj kot špargljevo, ki je v zadnjih pomladnih dneh še sestavljala dnevni jedilni list.
Pri glavnih jedeh so se povsem usmerili v pripravo vseh vrst piščančjega mesa. Jasno, imajo še mnoge druge, predvsem mesne dobrote, ki jih zapoveduje priljubljanska kuhinja, tudi teletino in svinjino, toda … Ena od hišnih domislic je tudi deljenje ocvrtega piščančjega mesa na porcije hrbta in prsi ter na porcije bedra in perutničk. Lotili smo se belega mesa (šest evrov) in ob piščancu snedli še kake pol kilograma izvrstnega pečenega krompirja. Nepozabno.
V kategorijo prevelikih jedi gre tudi hišni zrezek (12 evrov), tokrat svinjski, ki ga napolnijo s sirom in šunko, potem pa ocvrejo. Lahko bi rekli, da gre za ljubljanski zrezek, a Kopači imajo idejo več in mu ob strani pristavijo veliko skodelico gobove omake, ki jo po svoji oceni dolijete. V našem primeru je omaka bolj malo sodelovala, tudi zato, ker smo svojo kvoto hrane za naslednjih nekaj dni že izpolnili. Ob bogatem zrezku so namreč postregli tudi “ta veliko šeflo” praženega krompirja. Da o solati niti ne govorimo.
Marsikdo bi bo takšni večerji podlegel, mi pa ne. Namesto šnopčkov, ki jih imajo v obilici in najavljajo konec obroka, smo se lotili domače kremšnite in vročih višenj s sladoledom. Verjetno ni treba ponavljati, da tudi sladice (ob naštetih imajo palačinke, torte, panakoto …) niso bile iz serije cen oderuških kuhinj iz Ljubljane ali kakšnih drugih turističnih centrov.
Povzetek
Tipična priljubljanska gostilna, ki poskuša razveseljevati z domačo ponudbo v znani seriji goveja juha, kos mesa in sladica. Ob tem imajo tudi žabe in polže, pa skoraj preveč morske hrane. Pripravite kakih 20 evrov na osebo.
Vinska karta: časi, ko so gostilne, kot je Pr’ Kopač, točile samo slaba vina vprašljivih avtorjev, so očitno mimo. Na Brezovici imajo ob točenem vinu tudi šampanjce, drugače pa ne predraga vina bolj primorskih kot štajerskih vinskih kleti.
Ocena: 4/5
Cena: €€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 3/5
Gostilna Pr’ Kopač
Tržaška c. 418, 1351 Brezovica pri Ljubljani
Telefon: 01 365 30 66