Gostilna je prenehala z obratovanjem.
Babica Marica domuje v lokalu na stari cesti med Mariborom in Lenartom, kjer se je prej zamenjalo že nekaj ponudnikov. Zdaj tam kuhajo domačo hrano, ki se le po količinah, bolj redko pa po receptih razlikuje od tiste, ki se jo je jedlo nekoč. In za to imajo kar nekaj pogojev. Gostilno so namreč odprli mladi gospodarji bližnje kmetije Žgajner, kjer redijo krškopoljske prašičke in zajčke, ki so ob sezonski zelenjavi osnova jedilnika Pri babici Marici.
Gostilna je lično urejena, verjetno tudi kar konkretno obnovljena, a bolj kot na hišo v okviru kakšne turistične kmetije spominja na staro vaško gostilno, s pločevinasto posodo Emo in s starimi popevkami na radiu vred.
V Lenartu lahko po zmernih cenah dobite “kiblflajš”, ocvirkovko, zajčjo juho, svinjsko župo, pečenega piščanca, ocvrtega zajca, krvavice in pečenice, pujsove kotlete, krače, svinjske pečenke, pečene postrvi ter potice, buhtlje in štruklje. Ponujajo pa tudi degustacijo več omenjenih jedi, ki stane od kakšnih 25 do 35 evrov na osebo.
Hrano podpirajo najboljša štajerska vina, steklenice so od 12 evrov naprej, skoraj ducat jih je tudi na kozarec, od teh najcenejši deci stane evro in pol. Če ne pijete vina, je v hladilnikih zelo sladek Firbasov hruškov nektar (pomešajte ga z vodo, so predlagali), pa tudi Žgajnerjev domača jabolčni ali bezgov sok. Začeli smo ravno z bezgom in na drugi strani z vse bolj popularno šiponovo penino iz streljaj oddaljene kleti Dveri Pax.
Namesto pozdrava ponudijo pomanjšan, pa še vedno kar velik narezek, na katerem so kiblflajš (še severovzhodneje bi temu rekli meso iz tunke), pa bunka, klasična salama in salama z bučnimi semeni. H krškopoljskim dobrotam in obvezni zaseki dodajo marmelado iz kutine in seveda domač kruh iz krušne peči. Vsega po malo in vse zelo okusno, velja si zapomniti in naslednjič, namesto pomanjšanega, naročiti povečan narezek.
Goveje juhe na stari cesti iz Maribora tistega večera niso imeli in glede na izbor mesa v hiši je morda tudi sicer ne kuhajo, je pa gotovo dobro poskusiti zajčjo radost, kot rečejo zajčji juhi, v kateri so natrgano zajčje meso, korenje in zdrob.
Na drugi strani je kot nekakšen nadomestek goveje bistra pujskova juha z rezanci in korenjem. Juhe so obilnejše, kot se zdi na prvi pogled, pločevinasti krožniki oblikovani v šestdesetih ali sedemdesetih so sicer manjši, a veliko bolj globoki od običajnih.
Tudi druga jed v rednem programu degustacije je bila domača, lokalna, avtohtona, dobesedno s kmetije. Da ni presuha, ocvirkovki priložijo omako iz smetane in hrena, zelo podobno tisti, ki jo imajo že dolga leta na dvorcu Zemono.
Medtem je v kozarce prispel zanimiv renski rizling Matic Wines iz amfore, ki sicer ni ne oranžno, ne kakšno ekstremno naravno vino. Prva njegova naloga je bila podpreti postrv na rdeči pesi z omako iz gamaya in jurke ter lešniki. Hren, ki velikokrat spremlja postrvi, vam na krožnik naribajo pri mizi.
Po postrvi ni več časa za filozofiranje. Začele so nas razveseljevati mesnine. Recimo pohan zajc (ocvrti zajec) na ajdovi kaši, jed, ki jo le redko srečate v naših gostilnah, čeprav v domačih kuhinjah ni eksotika.
Prav tako simpatična je bila mala krvavica z repo, ocvirki in pirejem. Priročen miniaturni format kolin, ko si jedec želi poskusiti še kaj drugega. Denimo nežno rožnat kotlet krškopoljca, najboljšo jed večera, ki jo postrežejo v lastni kostni omaki, s pirejem ali testeninami in z veliko dozo čebule.
Kot smo zapisali, Pri babici Marici svoje tradicionalne, tudi težke jedi prilagodijo tako, da jih malce zmanjšajo in jih je zato mogoče poskusiti nekaj več. Upajmo le, da se ne bodo predali teoretikom, ki že hodijo okoli in menijo, da mora biti moderna hrana razstavljena in prenovljena do neprepoznavnosti. Babica takšne improvizacije ne potrebuje, pa tudi domača, okoliška publika verjetno takšne prenove kmečke kuhinje ne bi podprla. A kaj bi govorili, raje poskusimo sladice.
Buhtlji, še topli iz peči, so bili spet v mini različici, zato smo dobili kar tri. Zavitka oziroma štruklja s skuto in jabolki je bilo medtem dovolj v enem odmerku. Obe sladici, imajo sicer še potico, sta bila bolj sladki, kot je običaj v središču države ali na Primorskem, so pa k obema nalili še sijajno gosto vaniljevo kremo.
Tako kot je bil na začetku pozdravček, no ja, bolj pozdrav, je bilo na koncu slovo. Čokoladne praline z lešniki poboljšajo s lastnimi ocvirki in, če ne vozite, ponudijo še žganji iz aronije in vinske rutice. Mimogrede, za vse omenjene jedi, za obe vini, za hruškov nektar in bezgov sok smo odšteli zmernih 40 evrov na osebo.
Povzetek
Domača gostilna, kjer velik del sestavin – pujsi, zajci in zelenjava – dobijo z domače kmetije. Recepti so tradicionalni, jedi pa ravno prav modernizirane, da povprečen jedec ne kapitulira. Daljši meni kakšnih sedmih jedi vas bo stal ugodnih 35 evrov.
Vinska karta je podobno kot jedilni list vžgana v les, kar utegne predstavljati problem, če jo bodo posodabljali. Zaenkrat pa je tako, da imajo na voljo v glavnem vse boljše ali pomembnejše štajerske vinarje, zelo veliko je naravnih ali oranžnih pridelovalcev. Cene so, kot pri hrani, zelo prijazne.
Ocena: 4/5
Cena: €€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
Pri babici Marici
Zamarkova 20, 2230 Lenart v Slovenskih goricah
Telefon: 041 301 010