V Posavju, da krajev ob Savi ne bomo delili na Štajersko in Dolenjsko, se je v zadnjih letih razvilo lepo število izvrstnih gostiln. Med njimi so tudi Tri lučke, ki so z restavracijo, sobami in bazenom postale pravo malo letovišče.
Tri lučke, ki visoko med sremiškimi vinogradi zrejo na Krško, so natančno in pametno obnovljena, skoraj predimenzionirana destinacija z izjemnim razgledom, hotelom, glamping hišicami in simpatičnim bazenom. Poznavalci pravijo, da je lokacija primerna za velika praznovanja, recimo za poroke ali birme, naša ekipa pa se je odločila, da bo med romantičnimi vinskimi grički, ki jih širša slovenska javnost še slabo pozna, predvsem nekaj pojedla.
V kuhinji imajo namreč mojstra, s katerim so presegli zgolj nastanitveno in poročno ponudbo, pri čemer pomaga tudi, to je treba poudariti, več kot zanimiva vinska karta, na kateri smo se zadovoljevali predvsem z ne predrago dolenjsko kapljico. Šampanjca pač ne strežejo na kozarec, steklenice pa so za naše omizje in ljudstvo vobče skoraj predrage. A hudo se nam ni godilo, na kozarec je bila na voljo izvrstna suha Slapšakova penina in presenetljivo sveža, ekstra suha penina cuvee natura iz Isteničeve kleti.
Pri hrani se lahko gost odloči za več poti – ena je degustacijska (šest jedi za 60 evrov), druga po naročilu, mogoče pa je izbrati tudi kakšno posamično jed iz degustacije. Mi smo si scenosled uredili po svoje ter kombinirali degustacijo in bolj klasične jedi.
Pri Treh lučkah pozdravijo z drobnimi grižljaji, prvi je bil ajdov čips s skuto s čemažem in ikrami, drugi kroglice iz paljenega testa z dimljenim jesetrom, gelom iz soje in citrusov, tretji ocvrta kroglica krškopoljca z okisano čebulo in sezamovo majonezo. Pa to niso samo pozdravi, okusi so natančno povezani, kot bi želeli iz kuhinje sporočiti, da so presegli običajno lokalno hrano.
Mi se tokrat nismo želeli povsem odpraviti v to avtorsko smer, ker smo še pred večerjo opazili razstavljene velike kose zorjenega mesa. Ko smo izvedeli še to, da tatarski biftek pripravijo pri mizi, je bilo jasno, kaj bomo. Domača majoneza, kapljica pikantne Jarkovičeve omake, Isteničev vinjak, poper, solni cvet, šalotka, inčuni, feferoni, kapre, kumarice, mleta paprika in peteršilj, pa seveda zajeten kup goveje pljučne.
Zraven seveda sodijo opečeni kruhki in maslo, za osvežitev sta okisana rdeča čebula in prav tako okisana koleraba, vsa pojedina – dovolj je je za kakšne tri osebe – pa stane 36 evrov.
Pa vino? Po penečem uvodu smo si želeli nekaj lokalnega in svežega, to nalogo je več kot učinkovito opravil simpatičen zeleni silvanec iz kleti KZ Krško. Nadaljevali smo prav tako mikrolokalno, s svežima sauvignonom in chardonnayjem iz kleti Albiana v Leskovcu pri Krškem. Skoraj bi si upali reči, da gre za vini, ki presegata lokalno konkurenco.
Z vini smo gladko pokrili obilen krožnik domačih hladnih mesnin, ob spremljavi krompirjevega kruha in treh Kukenbergerjevih izdelkov – skute s čemažem, dimljenega sira in sira s poprom. Spet sta pomagali okisani čebula in koleraba, na mizi pa so se za 22 evrov zvrstili šunka, špehovka, salama, slanina in gostujoča salama mangalice. Izvrstno.
Treba je priznati, da so nas odgovorni kar malce sumljivo gledali, ker smo že toliko pojedli, pa še nismo niti dobro začeli. Bomo, bomo, vse bomo pojedli. Tudi juhe, recimo čemaževo s popečenim zelenjavnimi zvitki in skuto. Pa tudi govejo z rezanci. V obeh primerih v krožniku postrežejo priloge, potem pa jih prelijejo z vročo tekočino. Juhe so po pet evrov in treba je priznati, da lahko potešijo tako okuse oboževalcev moderne kreativne kuhinje kot tiste, ki se bolje znajdejo v kuhinji manj predelanih sestavin.
Toplo predjed smo izbrali z degustacijskega menija. Za 14 evrov dobite raviole, ki jih napolnijo z rdečim zeljem in skuto, zraven sodelujejo konfitirana rdeča pesa, krema iz rdeče pese, bukovi ostrigarji, lešniki, radič, kozji sir pa tudi maline in česnova krema. Fantastično, čeprav se zdi, da bi bila jed enako učinkovita tudi v bolj izčiščeni obliki, z manj dogajanja na krožniku.
Treba je reči, da tisto soboto na sremiških gričkih ni bilo veliko razočaranj. Morda smo pričakovali, da se bosta z glavnimi mesninami bolje spopadli izbrani modri frankinji, Prestige iz metliške kleti in Alto iz Albiane. A velik hišni biftek (37 evrov) in velikanska zarebrnica krškopoljca (26 evrov) sta bila vseeno zvezdi večera. Razmeroma visoke cene mesnin upravičujejo predvsem bogate priloge, domači nacho sir, treviški radič v slanini, mlada čebula, ostrigarji in čebula z mladim sirom, predvsem pa izjemen hišni “prebranac” z lečo.
Sladica, nekakšna primerjava brownieja in sufleja z lešniki, pistacijo, peno iz bele čokolade in marcipanom, je bila milo rečeno zelo sladka. Dejstvo, ki običajno onemogoča tekmovanje z desertnimi vini. Na srečo so pri Treh lučkah pripravljeni in imajo na voljo Prusov izbor rumenega muškata, ki se je s sladkimi jedmi lepo ujel, tudi pozneje, ko so nas iz kuhinje začeli obstreljevati s kroglicami paljenega testa s sladkim krompirjem, s čokoladicami “a la snickers” na soli ter riževim čipsom z gelom iz limete.
Če hočete za konec spiti še kakšno domačo ali uvoženo žganico, ki jih imajo na voljo celo četo, potem je dejansko dobro prespati v hiši, ker je pot v dolino res ovinkasta.
Povzetek
Še ena posavska destinacija, ki se trudi z modernimi prijemi ugoditi tako jedcem kot skupinam ali turistom. Uporabljajo predvsem lokalne sestavine, ki pa jih v degustacijah lahko povežejo tudi s kakšnimi bolj eksotičnimi elementi ali tehnikami. Degustacija stane 60 evrov na osebo, bolj klasična kuhinja pa je celo nekaj dražja.
Vinska karta je med boljšimi v teh krajih. Poleg množice vse boljših dolenjskih vinarjev imajo vse ostale slovenske favorite, za izbirčne pa tuja vina in kak ducat šampanjcev.
Ocena: 4/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 5/5
Hotel in restavracija Tri lučke
Sremič 23, 8270 Krško
Telefon: 07 620 58 06