Domačija Firbas v Cogetincih, ki bo praznovala že trideset let delovanja, je verjetno najbolj tipična turistična kmetija pri nas, pa naj gre za hrano, prenočišča ali rekreacijo.
Domačijo med Lenartom in Gornjo Radgono enostavno morate obiskati. Pa ne zgolj zaradi hrane, ki jo v obilnih količinah ponujajo pri vseh treh obrokih, tudi zaradi zajtrka, ko kure nesejo jajca kar naravnost v ponev.
Tudi simpatične in ne predrage sobice niso edini razlog za obisk. Pri Firbasovih šteje vse, od orjaške hruške na dvorišču do starega traktorja, s katerim vas lahko vozijo po velikem posestvu med sadovnjaki in vinogradi, ali postelj na senikih, kjer dejansko spite med živalmi.
Po drugi strani je poleti odprt glamping z bazenom, na voljo pa so tudi kolesa. Na veliki kmetiji so tako otroška kot manj otroška igrišča, za drugače igrive pa ob majhni trgovinici domačih izdelkov tudi priročna klet z domačimi in drugimi lokalnimi vini ter obilico žganic.
Najboljši hruškov sok
Za uvod našega četrtega ali petega obiska v zadnjih letih smo se zbrali v mali recepciji, ki služi tudi kot trgovinica. Zunaj ni bilo prehladno, a so na dvorišču zakurili velik ogenj, da so razveselili otroke, ki so čakali na večerjo. Mlajši gospodar je ocenil, da potrebujemo nekaj spodbude, ko nam je točil velikodušne odmerke orehovca in hruškovega žganja oziroma viljamovke.
To so naše hruške, je poudarjal, a šoferski del naše odprave se je raje odločil za domači, zdaj že kar legendarni Firbasov hruškov sok. Tako je gost in sladek, da ga je najbolje mešati z vodo. V trgovini imajo za zmerno cene tudi lokalne testenine, kakšno marmelado in seveda vina in težko si je predstavljati gosta, ki se ne odloči za nakup steklenice ali kozarca. Tudi v našem primeru je bilo tako. Pustite na pultu, ko pojemo, pridemo nazaj in vržemo v avto. Konec koncev smo prišli zaradi hrane. In hrana je tako in tako najpomembnejša izkušnja na kmetiji.
Hladne plošče in Petanjski vrelec
Natočili so nam solidno, predvsem pa zelo pitno belo hišno zvrst vina, ki nastaja v domači kleti iz belega pinota in renskega rizlinga. Ob pomoči radenske iz Petanjskega vrelca, ki jo je mogoče dobiti le v tem delu Slovenije (drugače pijemo menda manj žlahten Kraljevi vrelec), smo začeli prazniti krožnike hladnih dobrot, ki prihajajo z domače in bližnjih kmetij.
Recimo serija kozjih in kravjih sirov. Skutni namazi so lahko obogateni s papriko ali pa z drobnjakom. Meso je iz tünke, ob hladnih mesninah je še zaseka, domača je tudi pašteta, ob različni zelenjavi je čebula, na svojem mestu so orehi in seveda domači kruh. Hladen uvod, ki se ga ne bi sramovali najboljši in ki smo ga zlahka snedli, čeprav porcije niso majhne. Mimogrede, za tiste, ki ne pijejo vina, tiste, ki jim je hruškov sok pregost, in tiste, ki celo petanjskih mehurčkov ne marajo, imajo prav tako učinkovit bezgov sok.
Bučna juha s krompirjem in kostna juha z ribano kašo
Hladni praznični dnevi so kot nalašč za kakšno toplo juho. Pri Firbasu so za časa našega obiska na mize nosili dve. Za vsak slučaj.
Močnejša in gostejša je bila bučna, ki jo pripravljajo s krompirjem, da je še malo bolj kompaktna, in jo obogatijo s kruhovimi kockami. Morda je v pričakovanju glavnih krožnikov malce pretežka, drugače pa izvrstna. Je pa res, da je za vsakega gosta v jušnikih, ki so na mizi, dovolj juhe za nekaj porcij in za nenasitne je na voljo še kostna juha – iz svinjskih, ne govejih kosti.
Po okusu ni daleč od običajne goveje juhe, morda je malce bolj mastna, skupaj z ribano kašo in korenjem pa je pravzaprav natanko takšna, kot se za hladne dni spodobi. Naj omenimo še, da so pred glavnimi jedmi že nosili tudi solate. Mešana zelena z rdečo peso in redkvijo je bila tako dobro zabeljena z dišečim domačim bučnim oljem, da je izginila, še preden ji je uspelo srečati meso in priloge.
Vrtiljak mesnin in neštetih prilog
Pri glavnih jedeh je treba poudariti predvsem vrtiljak različnih prilog, ki so jih ponujali kot jedi za vegetarijance ali kot podlago za mesnine. Kosi pečenega piščanca so čakali na ajdovi kaši s kislo smetano in grozdjem.
Kosi zajca so bili zaliti s krepko naravno omako in obogateni z gomoljno zelenjavo. Posebej je bila za prilogo ajdova kaša s papriko in korenjem. Za vsak slučaj so bili zraven masleni rezanci s korenjem, na jedce so bili pripravljeni izvrstni bučkini polpeti, manjkala ni niti ocvrta cvetača, za nas pa so bili najboljši kruhovi cmoki, polnjeni z orehi in kostanjem, ki so bili slajši, kot smo navajeni.
Povezava mesa, prilog in zelenjave je bila celo bolj dovršena, kot smo navajeni pri naših najboljših kuharjih, zato niti ni čudno, da se je ob mizah vsake toliko sprehodil kateri od domačih mačkov.
Lepo četo so jih dobili v zadnjem času in čeprav je bila večina še mladih lačnih raziskovalcev, se ne bojijo niti gostov niti pasjih mrcin, ki jih imajo nekateri s seboj. Le sladic ne marajo. Česar za nas ne moremo reči. Na mizo so prinesli krožnike z zelo sladko štajersko gibanico in manj sladkim hruškovim biskvitom. Ko smo odšli, na krožnikih ni bilo niti drobtinice.
Ponudba
Firbas je domačija, ki bolj kot hrano poudarja celovito ponudbo bivanja. Nekakšen vaški hotel, ki lahko zabava in ponuja ugodje vsakemu. Na prvem mestu je vseeno hrana. Bogata večerja mesnin, sira in zelenjave z domače in sosednjih kmetij. Ob zanimivih narezkih in bogatih juhah je treba posebej omeniti zanimive priloge, ki spremljajo mesnine.
Vina
Vinska ponudba se pri Firbasu ob vsakem obisku izboljšuje. Ob lastni beli zvrsti imajo na voljo vina iz radgonske kleti, Marof, Steyer in še kakšno okoliško bi se našlo. Ne marate vina? Imajo tudi izvrstne sokove ter močna žganja.
Cene
Pri cenah so stvari enostavne, za krepko večerjo v štirih fazah, ki vsebuje velik in pisan narezek, dve juhi, dve glavni jedi, množico prilog in dve sladici, računajo prijaznih 25 evrov na osebo.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku. Več zapisov iz rubrike Po domače najdete tukaj.