Jeruzalemski griči so bili dolgo časa najbolj podcenjena slovenska turistična destinacija, ki se v zadnjih letih počasi prebuja: malo zaradi izvrstnega vina, malo pa tudi zaradi gostišča Taverna.
Obiska v gostišču na vrhu jeruzalemskih gričev se naša ekipa vedno veseli. Še posebej v tistem delu leta, ko je okoli vse zeleno. Pogled na slikovite vinograde, ki so skoraj geometrijsko natančno razporejeni po pobočjih, človeka vsaj tako razveseli kot vsako leto bolj natančno pridelana vinska kapljica in ob vsakem obisku bolje pripravljena hrana, jedi, ki imajo osnovo v lokalnih sestavinah in dediščini domačih prleških receptov.
V Taverni ni predrago, cene so vsaj polovico nižje kot v Ljubljani, hrana je okusna, mestoma obilna, in nismo se čudili, ko so v času našega obiska večkrat razprodali teraso s sijajnim razgledom, pa še v notranji jedilnici so imeli veliko gostov.
V glavni vlogi, se zdi, so bili domači gostje, sledili so hrvaški – očitno je tudi za naše balkanske brate Taverna cenovno ugodna – sledili so avstrijski turisti in, presenetljivo, madžarski jedci.
Veseli Franček sreča domačo klobaso
Vina v Taverni so v glavnem od soseda Herge, ki je pred letom ali dvema kupil Kupljenove vinograde. Nekaj vin v kleti je še Kupljenovih, za začetek je mogoče dobiti kakšno Puklavčevo penino, v hladilniku pa smo videli tudi nekaj steklenic iz kleti Verus. Kakorkoli, pri hladnih začetnih prleških jedeh smo pili Hergov prleški sauvignon.
Pred nami je bil karpačo ali bolje rostbif, ki ga pripravijo z bučnim, ne z oljčnim oljem, na zeleni solati in rdečem radiču z bučnimi semeni. Pri neprekosljivem uvodu je pomagal domač črn kruh, ki se je družil s prleškim krožnikom, na katerem so bili ob kosih hladnega mesa domači sir z imenom Veseli Franček (s papriko in začimbami), kepica skute s papriko, kepica skute z bučnim oljem in semeni, zaseka, paprike, kumarice, paradižnik in domača klobasa.
Izjemen in konkreten narezek, ki ga je morda bolj pametno naročiti pozimi ali jeseni, toda ne bojte se, lačna usta si ga enako želijo tudi pri visokih stopinjah. Mimogrede, polovična porcija, ki zadostuje za eno osebo, stane 4,5 evra.
Prleška pica (postržjača) in dvojne lisičke
Namesto bogatih in močnih juh, pardon, žüp – globajove (torej: gobove), dolgo kuhane goveje in zelenjavne, ki stanejo manj kot štiri evre – smo se tokrat lotili tipičnih prleških predjedi, ki so, spet, za poletni čas skoraj pretežke, a se jim pošten jedec ne sme upirati. Ob spremstvu solidnega chardonnayja iz bližnje Hergove kleti smo najprej napadli duet lisičk, pražene in z jajcem, in bili navdušeni.
Nič čudnega, da gostilna poka po šivih. In potem smo pomlatili še postržjačo, “prleško pico” oziroma pogačo, zabeljeno z ocvirki, za pet evrov. Naj samo dodamo, da imajo v Taverni med toplimi predjedmi tudi pehtranove štruklje z gobovo omako (devet evrov), ajdove žgance z ocvirki in smetano (štiri evre), rižota z gobami pa gre na komaj osem evrov. Priložnost za tiste, ki si rižot v pomembnih turističnih centrih za 20 evrov in več ne moremo privoščiti.
Z ajdovo kašo polnjen prleški zrezek
Toda Taverna je kljub zanimanju za moderne trende, kot so lokalni recepti in sledljive sestavine, še vedno stara gostilna, ki svoje največje adute prihrani za fazo glavnih jedi. In medtem ko smo ocenjevali, ali se bo k mesnim jedem bolje prilegel Kupljenov “single vineyard” šipon s križarsko etiketo ali novi merlot, ki je že delo Hergovih rok, je na mizo prispelo nekaj res zanimivih, okusnih, lahko rečemo kar nepozabnih kosov mesa.
Stejk zorjene govedine povaljajo v bučnih semenih, prleški svinjski zrezek (14 evrov) pa napolnijo z ajdovo kašo. Zraven so gratiniran krompir Taverna ter ajdovi žganci s kislo smetano in ocvirki. Na drugi strani je lahko telečji zrezek z žganci (18 evrov), mi smo ga tokrat raje jedli ob dveh zajemalkah pravega praženega krompirja. Mimogrede, med mesninami imajo tudi cenejše možnosti: svinjski zrezki so po 11 evrov, pečenka pa 13 evrov.
Gibanica velikanka, ajdove pogače in goreči tropinovec
Poskusili smo tudi tri sladice, ki verjetno ne morejo razkriti vse tovrstne ponudbe v Taverni. Skupaj jih imajo namreč ducat. Odpovedali smo se celo palačinkam s šatojem in slivovemu cmoku, odpovedali smo se tudi sladoledu po prleško in začeli z zelo sladko ajdovo panakoto z omako gozdnih sadežev, vaniljevim sladoledom in (ker smo v Prlekiji) ajdovo pokovko. Kar nas pripelje do solidne ajdove pogače s skuto in, spet, ker smo v Prlekiji, do orjaške, vsaj trikrat pomnožene prleške gibanice, ki menda žanje tudi uradne nagrade.
In tudi mi se moramo pohvaliti: naše omizje je pojedlo vse, tudi ob pomoči hišnega koktajla, džina z jabolčnim sokom in svežim ingverjem. A ker na ta način alkohola še ni dovolj, za tiste, ki prespijo v hiši, prinesejo najprej domači tropinovec, ki ga pred gosti prižgejo, potem pa ga je treba v trenutku popiti. In potem je treba še zadnjič nazdraviti z natakarji ob šanku, tokrat z navadnim, negorečim žganjem.
Ponudba
Gostišče Taverna med jeruzalemskimi griči je ena najlepših možnosti za obisk te vinorodne štajerske pokrajine. Če vam uspe dobiti prenočišče, še bolje. V Taverni se ne omejujejo, dobiti je mogoče marsikaj, tudi otroške menije, a najbolje boste naredili, če boste naročili domače tradicionalne jedi, od hladnih mesnin do žgancev in od polžev iz vinograda do prleških mesnin z ajdovo kašo ter domače gibanice.
Vina
Pri vinih je Taverna vezana na vinarja Hergo, ki v svojem naboru združuje lastna vina in nekaj starih Kupljenovih. Slišati je bilo, da imajo še Puklavčeve penine, v hladilniku pa so bila tudi vina Verus. Na svojem mestu so tudi mnoga domača žganja.
Cena
Najceneje je vzeti juho in ploščo dobrot za dve osebi, kar stane kakšnih 20 evrov, a se je mogoče najesti tudi za nekaj manj denarja. Po drugi strani najdražji meni za večerjo stane 40 evrov na osebo, a sta v njem ob veliki hladni in topli predjedi tudi dve mesnini z nekaj prilogami in konkretna sladica.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku. Več zapisov iz rubrike Po domače najdete tukaj.