Velike grajske jedilnice so vedno zanimiv izziv. Tako pri nas kot v tujini. Z okoljem, ki zapoveduje razkošje, šampanjce in vrhunsko pripravljeno divjačino, so se spopadli tudi na Bogenšperku.
Ne vem, zakaj smo mislili, da je iz Ljubljane do gradu Bogenšperk le streljaj. Očitno človek izgubi občutek in naš kvartet se je zmotil, čeprav nas je naprava za orientacijo že v Ljubljani opozarjala, da bo pot do Litije in potem do Šmartnega dolga in ovinkasta. Še posebej zadnji del, tik preden smo prispeli na Valvasorjev grad, kjer zadnje čase deluje Krčma na gradu.
Slišali smo in izkazalo se je, da gre za nekakšno kombinacijo grajske restavracije, kjer si ekipi prostora resnici na ljubo še ni uspelo povsem podrediti, in gostilne, ki poskuša z rahlo kreativno kuho in uporabo lokalnih sestavin prepričati strokovno in laično javnost.
Sama ideja je dokazano dobra. Konec koncev so velike grajske jedilnice vedno dovolj slikovite, da preglasijo manjše napake in poudarijo dobre poteze. Poglejte k Strelcu, poglejte na Zemono, na blejski grad ali pa se spomnite na furlanski La Taverno in zdaj že malce pozabljeno Aquila d’Oro … A ostaja občutek, da so se domači mojstri v Bogenšperku pri svojih idejah malce precenili.
Krčma na gradu nima vinske karte, pa tudi kakšnega natančnega jedilnega lista s seznamom jedi ni, kar je pri naročanju zelo nerodno. Natakar za vina pravi, da jih je polna klet, za hrano pravi, boste videli, kaj bo, saj niste na nič alergični? Nismo. Pojemo vse, celo pijemo skoraj vse. Ja, tudi metliško penino (3,2 evra na kozarec), ki so jo tisti večer ponudili ob še nekaterih (tudi) manj lokalnih penečih vinih – pineli in zelenu iz Vipavske doline. Šampanjcev in tujih vin na splošno nimajo, mi smo nadaljevali s kozarcem hišne verzije rdeče zvrsti Krasno iz Brd (2,5 evra na kozarec) in zaključili zanesljivo, prav tako s Kletjo Brda oziroma s steklenico njihovega merlota iz serije Bagueri (33,75 evra na steklenico).
Na Bogenšperku imajo štiri menije. Najkrajši stane 35 evrov, najdaljši šteje sedem jedi in stane 60 evrov. Naša štiričlanska družba se je uvrstila v sredino. Meni petih jedi s pompoznim delovnim naslovom Vodnjak okusov nas je stal 180 evrov, torej 45 na osebo.
Kot rečeno, o jedeh se ne diskutira, natakar prinese na mizo tisto, kar so si v kuhinji zamislili, gostu pa je to všeč ali ne. Nam je bilo všeč. Na Bogenšperku znajo kuhati, le porcije so včasih malce premajhne, pa ne govorimo o zgolj pozdravčku, ocvrtem raviolu, polnjenem z jurčki in rumenjakom in začinjenem z zažgano slanino. Simpatična miniatura.
Sledil je duet – pastrami bikovega jezika z gorčično omako in orehi, na drugi strani krožnika pa okisana črna redkev s “kaviarjem” iz bezgovih cvetov in želejem iz senenega čaja. Jed, ki bi je lahko pojedli trikrat toliko, ugajal je predvsem glavni, bikov del dueta.
Več elementov sestavlja tudi gosto brokolijevo juho. Ugajala sta nam zmrzlina iz dimljene rikote, ki je bogatila tekočino in predstavljala temperaturno nasprotje vroči juhi, ter simpatičen krompirjev hrustek z baziliko. Mimogrede, tudi naslednja jed je bila na neki način juha. Pripravijo jo iz dimljene postrvi, vanjo naložijo bučni štrukelj, dodajo razpokanček s hrenom in, bolj okrasno kot ne, peteršiljevo čipko in repino kremo.
Med tretjo in četrto, torej glavno jedjo scenosled malce neobičajno presekajo z namazom iz pregrete smetane s kumino in izvrstnim mlečnim kruhom. Majhna bombica je tudi edini kruh, ki smo ga dobili. Kaže, da na gradu menijo, da kruh ni pomemben del prehrane.
Za merlot iz največje briške kleti smo se odločili pred glavno jedjo izredno premeteno – kot da bi vedeli, da bo na vrsti divjačina. Največja, ne pa nujno najboljša jed večera je bil malce pretrd jelenov hrbet s krompirjevim pirejem, kipnikom iz jurčkov in solato gomoljne zelenjave. Spet bolj za okras kot za okus je bilo satje iz ajdove moke in kostanja.
Zdi se, da so mojstri v kuhinji na gradu še posebej spretni v miniaturah. Recimo pri pretežno zelenjavni predsladici, malo večjem požirku iz fermentiranega korenja, zelene, vanilje in belega ruma ter s peno iz beljaka in limete.
Za glavno sladico so bile ocvrte, žal skoraj gumijaste miške, ki so jim pomagali pena iz skute in pehtrana, gel limete, malina, drobljenec iz mandljevih piškotov in malinov sladoled. Za slovo razdelijo še nekaj všečnih pralinejev iz grajske čokoladnice, viljamovka je iz Fructala, zeliščno žganje pa domače.
Povzetek
Grajska restavracija, ki celo bolj kot z razkošjem, ki ga takšni prostori skoraj zahtevajo, poskuša navdušiti z majhnimi avtorskimi intervencijami. Če se hočete najesti, ne skoparite in naročite najdaljši meni, ki stane 60 evrov. Kaj boste jedli, pa vam bodo določili.
Vinska karta ne obstaja, čeprav je menda v kleti marsikaj, le tujih vin in šampanjcev gotovo ni. Slutimo, da imajo največ vin iz briške kleti in nekaj manj znanih penin.
Ocena: 3,5/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 2/5
Ambient: 4/5
Krčma na gradu Bogenšperk
Bogenšperk 5, 1275 Šmartno pri Litiji
Telefon: 041 392 295