Mont Saint-Michel, eno najlepših srednjeveških mest v Franciji, s svojo edinstveno podobo slovi po vsem svetu. Podobno slavna je tudi tamkajšnja glavna kulinarična zvezda – orjaška omleta, ki jo spečejo na odprtem ognju.
Če boste na spletu brskali po najlepših turističnih znamenitostih Francije, bo zelo visoko, verjetno takoj za Eifflovim stolpom, Louvrom, Versaillesom in Azurno obalo postavljen Mont Saint-Michel – otok, mesto oziroma starodavna trdnjava v Normandiji na skrajnem severozahodu države, kak kilometer od francoske severozahodne obale, ob izlivu reke Couesnon.
Otok je imel v zgodovini pomembno vlogo zaradi izjemne geografske pozicije – ob oseki je bil dostopen vsem, predvsem številnim romarjem, ki so si želeli v opatijo, po drugi strani pa je bil v času plime odrezan od celine.
Opatija, zapor in Unescova dediščina
Na otoku stoji velika opatija, Abbaye du Mont Saint Michel, primer srednjeveške arhitekture, ki mu v svetu skoraj ni para. Začela je nastajati leta 708, ko je škof Aubert na vzpetini dal zgraditi kapelo v čast svetemu Mihaelu. Verski objekt je postal romarski kraj, na katerem so v 10. stoletju benediktinci ustanovili samostan.
Samostan s svojo utrjeno okolico je dolga stoletja služil ne samo kot verski in romarski, ampak v povezavi z oseko in plimo tudi kot strateški, vojaški oziroma kar obrambni objekt. Angležem ga denimo ni uspelo nikoli zavzeti. Postal in ostal je eden od francoskih simbolov. Po razpustitvi samostanske skupnosti med francosko revolucijo je otok zaradi svoje nedostopnosti služil kot zapor, a so ga leta 1874 spremenili v kulturni in zgodovinski spomenik in ga začeli natančno obnavljati. Leta 1979 so Mont Saint-Michel skupaj s pripadajočim zalivom vpisali tudi na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine.
Pot na grič svetega Mihaela
Da bi samostanski grič, ki je več ur na dan odrezan od kopnega, obiskali, imate nekaj različnih možnosti. Navsezadnje otok vsak dan obišče v povprečju kakšnih osem tisoč ljudi, ki jih znajo sprejeti. Najbolje je prespati v kakšnem bližnjem mestu in se potem odpeljati do otoka. Spati je mogoče sicer tudi na Mont Saint-Michelu, a v tem ne preveč živahnem mestecu živi zgolj 30 ljudi, ki jim ne uspe tvoriti kakšnega živahnega večernega življenja, pa tudi sobe v srednjeveških zgradbah so bile za naš okus preveč vegaste in razmeroma drage, skoraj kot na naši Obali.
Prenočevati se bolj splača v večjem zgodovinskem mestu Saint-Malo nedaleč stran. Cene sob v tem bretonskem mestu se spustijo pod 100 evrov na noč, v samem mestecu pa je obilje trgovinic in poceni gostilnic. Plaže so lično urejene, a naj priporočimo še sprehod po obzidju okoli mesta, ki so ga, če verjamete ali ne, spremenili v sprehajališče s pogledom na plažo. Kakor koli, od tam se s svojim ali urejenim avtobusnim prevozom odpeljete v pol ure oddaljeni Mont Saint-Michel.
A treba je biti zgoden, pred parkirišči, kjer morate pustiti avto (osnovna cena za tri ure je dragih 17 evrov), je kar dolga vrsta in ni slabo, če ste v tej vrsti okoli 8. ali vsaj 9. ure. Ko se avto umesti na svoj prostor, sta spet dve možnosti: ali boste šli na kakih pet kilometrov dolgo pot peš ali z majhnimi, kot konzerva nabasanimi avtobusi. Priporočamo pešačenje, tudi zaradi tega, ker se otok pred gostom počasi odpira in je vse večji, vse višji, vse veličastnejši.
Utrdba iz Gospodarja prstanov
Ni dvoma, gre za nepregledno množico, ki potrjuje, da je Mont Saint-Michel iz neosvojljive trdnjave postal otok množičnega turizma. Lep, velik, slikovit, fantastičen, kot so gradovi v filmih, ki so jih posneli z njegovo podobo (recimo Gospodar prstanov), a še vedno zgolj predvsem zelo turističen kraj, kjer je prav vsaka zgradba in prav vsaka natančno prenovljena stavba v funkciji prodajanja hrane in kiča.
Trgovine, ki imajo v večini tudi sijajen razgled na dolino, na oseko ali plimo, med katerima je menda lahko od osem do kar šestnajst metrov razlike, prodajajo piškote, magnete, bombone, žganje, marmelade, termometre, mornarske majice v belih in modrih, včasih pa tudi rdečih barvah, gusarske ladjice, saj so bili tod nekoč gusarji, kipce različnih pošasti, cele viteške oprave ali samo čelade in maske, imajo sablje, velike in manjše nože, tudi jedilne za prestižne kose govedine, čeprav je med različnimi živalmi na razglednicah še največ ovc, ki jih je videti tudi na dolgi poti s parkirišča do mesta.
Velika omleta mame Poulard
Lagali bi, če ne bi povedali, da je imela naša pot na enega najlepših otokov na svetu tudi ali predvsem kulinarično poslanstvo. Že tako in tako so v Normandiji pa tudi v bližnji Bretanji prva in najbolj popularna jed različne palačinke. Najraje ajdove z mnogimi nadevi, pa naj gre za sladke marmelade ali slane mesne in zelenjavne priloge.
Na Mont Saint-Michelu pa so v glavni vlogi omlete. In to omlete v zgodovinski gostilni La Mere Poulard, kjer imajo, mimogrede, tudi hotelske sobe. Gre za eno najbolj znanih francoskih gostiln, ki jo je Anne Boutiaut Poulard odprla leta 1879.
Govorimo o hramu francoske kuhinje, gostilni, v kateri je enostavno treba jesti enkrat v življenju, tako kot so nekoč na otoku jedli Ernest Hemingway, Yves Saint Laurent, Rita Hayworth, Jean Paul Belmondo, Neil Armstrong, veterani dneva D, večina francoskih predsednikov, Margaret Thatcher, angleški kralji, Richard Nixon, veleposlaniki tujih držav in še nekaj tisoč drugih pomembnih osebnosti, ki so jih fotografirali in zdaj tvorijo najbolj ekskluzivne tapete, ki si jih lahko zamislite.
Rezervacij pri La Mere Poulard ne sprejemajo, zato so lahko vrste pred staro gostilno zelo dolge. Lačni turisti, ki si takšno hrano lahko privoščijo, med čakanjem enostavno gledajo v kuhinjo, kjer poteka zanimiva predstava. Malo zaradi spektakla, malo zato, ker hočejo pokazati, da vse poteka brez umetnih dodatkov, malo pa res tudi zaradi mehke jajčne zmesi – neutrudno v enakomernem ritmu, kot metronom, mešajo testo za omlete.
In res, omleta mame Poulard je najbolj nežna omleta, kar smo jih pokusili. Ena največjih specialitet v teh krajih je popolna jajčna pena, na katero naribajo črne tartufe. 45 evrov stane porcija, ki sicer lahko zadostuje dvema osebama, zraven je še omaka iz šalotke in kisa ter krompir s šunko in čebulo, ki osveži, po drugi strani pa še poudari nežne jajčne okuse.
Je pa to za marsikoga predrago. Korejski par, ki je sedel k mizi zraven naše, je po natančnem pregledu jedilnika enostavno odšel. Čeprav pri Mami Poulard velik biftek stane 29 evrov, torej manj kot v Ljubljani ali na Obali, pa še orjaška porcija izvrstnega pečenega krompirja, gratiniranega s sirom, je zraven. Mimogrede, med sladicami imajo samo še eno omleto, menda so jih nekoč imeli veliko več. To je ogromna sladica: tokrat mehko jajčno jed flambirajo s pomarančnim likerjem ter pristavijo še karamelizirana jabolka in hruške, za kar zahtevajo 20 evrov.
Sta pa tudi izkušena jedca po dveh takšnih jedeh lahko zelo utrujena in za pot proti izhodišču, omenjenih pet kilometrov, namesto nog uporabita javni prevoz.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku.