V zadnjem času so v naših zimsko-turističnih centrih postale moderne restavracije, ki podpirajo hotelske dejavnosti. Ena od njih je Pino Alpino v središču Kranjske Gore.
Milka, Triangel, po novem pa tudi prestižni in še neraziskani Chalet Sofija, imajo ob sobah tudi restavracije. Stvari naj bi šle z roko v roki, hotel tako in tako potrebuje prostor za zajtrke, kjer je potem mogoče ponuditi tudi druge, ustvarjalnejše in veliko dražje obroke. Tudi smučarjem in drugim turistom, ki pridejo v hotel z belih strmin ali iz zelenih gozdov.
Je pa treba na hitro reči, da žar tovrstnih restavracij v zadnjem času ugaša, malo zaradi kratke sezone, malo zaradi športnih prireditev, ki v kraj niso prinesle pričakovanih bogatih gostov, malo pa tudi zaradi grozljivih cen, ki slovenske in tudi italijanske goste držijo stran od prestižnih lokacij.
Ko govorimo o prestižnih lokacijah, se je treba vprašati, ali že na pogled utrujena Kranjska Gora sploh sodi med takšne destinacije. Včasih se zdi, da jih, ko odštejemo dva ali tri smučarske mesece, nad vodo drži samo še zaračunavanje parkirnih prostorov. In orjaške kričeče reklame, ki jih podjetni poslovneži postavijo kar čez cele hiše v starem mestnem jedru. Odbijajoče. Očitno ne vedo, kako so videti urejeni smučarski kraji v tujini.
Hotel z restavracijo Pino Alpino ni oblečen v reklamo, ampak želi biti umirjen alpski hotel s primerno opremo in jedilnico, v kateri pozimi goste greje kamin. Škoda, da so stoli tako trdi, morda so računali, da bodo na njih sedeli zgolj športniki z debelo podloženimi smučarskimi hlačami. Še nekaj je treba reči, v ozadju vrtijo tako zaspano glasbo, da smo nekje pri drugi jedi razmišljali, da bi za minuto ali dve zadremali. Natakarji so sicer prijazni in natančni, a očitno je, da so bili pravi lastniki tisto soboto nekje daleč stran in v lokalu ni bilo nobene domačnosti.
Ostali smo budni in razmišljali o predlaganih menijih, pet jedi za 58 ali štiri za 48 evrov. Ko smo ugotovili, da pri takšni degustaciji za glavno jed postrežejo telečja lička, ki jih slovenski gostinci tako radi prodajajo kot specialiteto, smo se odločili drugače. Po jedilnem listu smo se tako sprehajali sami.
Najprej v spremstvu Slapšakove penine brut za šest evrov po kozarcu (šampanjcev na kozarec ne strežejo, čeprav jih nekaj imajo), nadaljevali smo s Prinčičevim belim mulitom (šest evrov), ob glavnih jedeh pa smo primerjali kozarec Kupljenovega poslednjega modrega pinota 2021 (štiri evre) in Klenartovega modrega pinota (šest evrov). Tisto soboto nam je bolj ugajal lažji štajerski. Ne gre pozabiti, da se pri Pinu Alpinu malce naslavljajo tudi kot vinoteka, a se v kakšne ekstremne podvige ne spuščajo, tuja vina, kot so nas obvestili, jih niti ne zanimajo.
Tudi pozdravčkov ali vsaj pozdravčka iz kuhinje ni, kar je ob degustacijski naravnanosti pravzaprav presenečenje, so pa zato postregli res veliko in ne predrago porcijo solidne piščančje paštete z mandljevim prelivom in parmezanom. Lotili smo se tudi nekaj manjšega, na roke strganega tatarskega bifteka.
Meso je začinjeno minimalistično, dodajo mu preliv iz kostnega mozga (16 evrov) in priložijo izvrstne tople hlebčke s parmezanom. Če potrebujete več, so na mizi še tri vrste kruha, beli, polnozrnati in z orehi. Če bi piknili še kaj hladnega, imajo narezka mesnin in sirov, mi pa smo šli že v toplo smer in se lotili juhe. Tisti dan so skuhali le govejo (5,5 evra), ki je bila po okusu nekam bleda, po fritatih pa rahlo revna.
Nato smo se lotili toplih predjedi in se soočili z ajdovim krapom s skuto in suhimi hruškami ter kandiranimi orehi (deset evrov).
Zanimiva jed, ki sodi v kategorijo lokalnega, a so tisti dan še malce bolj ugajali pečeni šparglji z dehidriranim rumenjakom ter peno iz parmezana in pinjol (11 evrov). V tej fazi imajo na voljo tudi dve rižoti in testenine, vse z manjšimi avtorskimi intervencijami, a se zdi, da smo se odločili tako, kot je najboljše glede na dane razmere. Podobno si upamo trditi tudi za glavne jedi.
Na jedilniku je šest glavnih jedi, a se goveji file po slovensko dvigne na visokih 32 evrov, ena od jedi je poboljšana solata s sadjem in sirom, ličk za 26 evrov ne bi jedli … Na koncu smo ob modrih pinotih jedli majhno razkoščičeno piščančje bedro (19 evrov) s pirejem iz jajčevcev, češnjevim paradižnikom in majonezo s pinjolami ter, na drugi strani, večjo pečeno svinjsko kračo (25 evrov) s kolerabinim pirejem, kuhano in fermentirano kolerabo ter masleno omako.
Morda ni pravi trenutek, a vseeno je treba reči, da v zadnjem času pri glavnih jedeh dobimo vse več pireja oziroma različnih pirejev, ki delujejo kot mašilo ali, še huje, nadomestek kakovostnih sestavin. Zdi se, da se nam je to vsaj malo zgodilo tudi v Kranjski Gori.
Kakor koli, pri Pinu Alpinu imajo lepo serijo sladic. Navdušila sta nas dva ogromna slivova cmoka s praženimi drobtinami (osem evrov), manj je ugajala limonina pita z meringami (sedem evrov). Zmagovalec popoldneva, ki se je prevešal v večer, pa je bil Prusov rumeni muškat izbor, izvrstno izčiščeno sladko vino, ki se lahko meri z najboljšimi, hkrati pa je izvrstno pokrilo sladice.
Naj dodamo, da imajo v Pinu Alpinu zakladnico žganih pijač. Dobiti je vse od smrekovca do ruma in nazaj. Malce nas je presenetilo, da imajo tudi viljamovko znamke Berke z Goričkega, solidno, a za naše razmere drago kapljico (šilce je devet evrov) za lažjo pot domov iz restavracije, ki ji morda manjka ščepec domačnosti.
Povzetek
Hotelska restavracija, kakršne zadnje čase razvija množica naših hotelov. Če bi jo primerjali z Milko, govorimo o enostavnejši hrani, bližje se zdijo Trianglu v Gozdu – Martuljku. Sestavine so bolj ali manj lokalne, jedi sicer avtorske, a ne preveč komplicirane. Krajši meni je 48 evrov.
Vinska karta je solidna, kakšnih 20 vin je tudi na kozarec, a smo ob omembi besede vinoteka pričakovali več drznosti, ne zgolj generično ponudbo, ki jo je na hitro najti pri velikih prodajalcih. Zdi se, da so pri žganicah celo bolj zanimivo založeni.
Ocena: 3,5/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
Hotel, restavracija in vinski bar Pino Alpino
Borovška cesta 83, 4280 Kranjska Gora
Telefon: 04 840 8400