Butični hotel, ki ga je pod Motovunom odprl eden najbolj prepoznavnih istrskih vinarjev, je skupaj z restavracijo še ena od zelo urejenih destinacij v hrvaški Istri, ki cilja predvsem na petične goste.
Motovun je v zadnjih letih postal eno najpomembnejših istrskih turističnih središč in bolje, da ga obiščete pozimi kot poleti, saj je med dopusti zaradi množice avtomobilov in prezasedenih parkirišč težko osvojljiv. Je pa treba reči, da tisti, ki ne obiskujejo lokalnega filmskega festivala, na vrhu, razen popularne Aurine prodajalne žganj, nimajo toliko videti in doživeti, kot bi si želeli.
Ravno zaradi tega se zdi pomembno, da se je ob vznožju motovunskega griča za prenovo velike zgradbe odločil istrski vinar Mladen Rožanić, prvi mož kleti Roxanich (kar se menda prav tako izgovori Rožanić).
Nastal je simpatičen hotel, povezan z vinsko kletjo. Sobe so vsaka posebej natančno urejene, živahnih barv in zanimivih oblikovnih rešitev, hkrati so razkošne, moderne, a ne prevelike. Je pa res, da si jih boste lažje privoščili pozimi, ko so skoraj pol cenejše kot v toplih dneh.
K hrani. V restavraciji, ki je v okviru hotela, včasih strežejo tudi degustacijske menije, jesenski je stal več kot 130 evrov, a v času našega obiska je bila na voljo zgolj ponudba a la carte. To pa se je na koncu izkazalo, če drugega ne, za cenejšo rešitev, čeprav smo jedli celo bele tartufe in spili kar nekaj kozarcev.
Vinski list obsega, seveda, vsa vina Roxanich, osnovne linije dobite že za dva do tri evre na kozarec, višje pa gredo tudi preko desetih evrov na kozarec. Od drugih imen je na voljo le bogata serija šampanjcev, druge konkurence si ne želijo. Mi smo začeli z novim hišnim penečim vinom Les Bulles blanc 2019 in šampanjcem Charpentier, ki ga strežejo za osem evrov na kozarec.
Ob penečih vinih smo se lotili pozdravčka, miniaturne ideje, datlja, ki ga napolnijo z mandljem, ovijejo s panceto in popečejo. Zraven gre domači kruh, beli in zanimiv rženi, ki potem skupaj spremljata vse jedi, tudi istrsko klobaso (12 evrov), eno najkonkretnejših predjedi na meniju. Nekaj dražji (16 evrov) je krožnik sirov Kumparička, eden je staran leto in pol, drugi pol leta. Pristavijo mu karamelo s kozjim mlekom, ki jo prav tako izdeluje družina Winkler, pa olive, hišno oljčno olje in mostardo iz kutine.
Še ena predjed, ki smo jo želeli poskusiti, je bil hišni taco (14 evrov). Pravzaprav gre za nekoliko debelejšo lečno palačinko, nadevano s kremo iz belega fižola, piščancem, gobami, marinirano šalotko in drobljencem iz pršuta.
Mi smo medtem z mehurčkov že preskočili na mirna vina, na sveži beli pinot iz osnovne linije in modri pinot 2008 iz najvišje kategorije hišnih vin. O vinih bi lahko razpravljali, a naj samo rečemo, da se zdi, da je eden od začetnikov hrvaške zgodbe o naravnih vinih v zadnjem času ubral nekaj novih poti in morda vina niso vsem enako razumljiva. Še posebej modrega pinota ne priporočajo vsakemu jedcu. Tudi zato, ker je bila bučna juha (devet evrov) dobesedno sladka, pa čeprav z bučnimi semeni in parmezanovim grisinom, ki je sladkost poskušal uravnati. Lahko bi rekli, da nam je bila bolj pri srcu kokošja juha (osem evrov) z veliko mesa in rezanci.
Medtem so se pohvalili, da so v hiši beli tartufi, ki so zdaj veliko bolj dišeči kot ob ne preveč obetavnem začetku sezone. Odgovor je bil jasen, naročili smo fuže s tartufi (30 evrov) in dobili elegantno preprosto jed: testenine z maslom in le malo sira, nato pa pri mizi nanje naribajo bele tartufe.
Kombinacija, ki smo jo preteklo jesen pogrešali in ki je ni lahko plačati, je pa res, da so navajeni, da eno porcijo pojesta dve osebi. Če seveda nista preveč lačni.
Pri glavnih mesnih jedeh najraje svetujejo Petro, samosvojo zvrst pelješkega plavca in istrskega terana. Težko vino, ki spet ni ravno za vsak okus, naj bi poudarilo vse, kar daje njihovo meso. Za glavno mesno jed je mogoče dobiti marsikaj, jagenjček je bil recimo po 40 evrov, kos slavonskega prašička pa kar 30 evrov. Veliko, ni dvoma. Na našem programu je bil nekaj cenejši, velikodušno odrezan in izjemno natančno pečen kos teletine (25 evrov), ki jo podprejo s pirejem iz zelene, korenjem, kroketi in brstičnim ohrovtom. Prava glavna jed, ki je v naših prestižnih gostilnah ne srečate več velikokrat.
Podobno velja za file boškarina, istrski goveji ponos, ki pa ne dosega mesnin z drugih kontinentov. Predlagali so, da nanj nastrgajo bele tartufe, kar na koncu pomeni komaj verjetnih 45 evrov. Drago tudi zato, ker so bile priloge povsem enake kot pri teletini. Saj ne, da bi bili z mesom in tartufi nezadovoljni, je pa vprašanje, koliko slovenskih in hrvaških jedcev se bo lahko še najedlo tako drage (istrske) hrane.
Sladice so povsem klasične, že kar mednarodne. Zavitek, mus iz bele čokolade, čokoladna cigara in simpatičen millefoglie, ki ga pripravijo z musom iz temne in bele čokolade ter omako iz granatnega jabolka, zraven pa ponudijo svoje desertno vino, madeiri podoben Porat.
Povzetek
Ekskluzivni hotel z vinsko kletjo in restavracijo kaže pot, po kateri Istra potuje v prihodnost. Manj Istre, več razkošja. Formula, ki jo je mogoče že zdaj v celoti spoznati v Rovinju in Balah. Roxanich ima to prednost, da je hrano še vedno mogoče jesti in ne zgolj občudovati. Testenine in mesnine, ki jih v sezoni bogatijo z belimi tartufi, so božanske.
Vinska karta temelji na ne predragih hišnih vinih, ki so navadnemu gostu vse manj razumljiva. Ob hišnem vinu so na voljo še šampanjci, ki seveda niso poceni.
Ocena: 4/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 3/5
Ambient: 5/5
Roxanich – hotel, vinska klet in restavracija
Kanal 30, 52424 Motovun, Hrvaška
Telefon: + 385 52 205 700