Restavracija, ki so jo odprli v okviru mariborske višje šole za gostinstvo in turizem, je že zdavnaj presegla koncept šolskega lokala in prerasla v pomembno gostinsko točko Štajerske.
Kljub veliko lokacijam v Mariboru, kjer je mogoče dobro ali vsaj solidno jesti, je ena redkih pravih klasičnih restavracij na Cafovi. Govorimo o restavraciji Sedem, govorimo o prostornem, natančno urejenem lokalu, v katerem je mogoče, kot v mnogih “pravih” restavracijah, skozi steklo gledati mlade kuharje pri njihovem delu. Mize so velike, stropi visoki in ko bodo okna opremili z zavesami, da gostov kot v kakšni izložbi ne bodo opazovali mimoidoči, bo oblikovna plat lokala z odliko končana.
Na Cafovi so stvari jasne, ne pretvarjajo se, da so bistro ali bar, ne ponujajo ne tapasov ne burgerjev ne sušijev. Gre za razmeroma razkošen lokal z natakarji, ki svoj posel poznajo bolje od tistih, ki jih večina navadno zbere prek študentskega servisa ali uvozi iz tujine, kot je zdaj moderno.
Kljub temu da je del gostinske šole, restavracija Sedem ni poceni, sedemhodni meni je 79 evrov, 300 gramov ribeya pa kar 42 evrov. Vendar je treba poudariti, da so jedi bogate, konkretne, da gre k vsaki obilna priloga. In še nekaj – šolski kuharji ne težijo k včasih težko razumljivi ekstremni avtorski kuhinji, ampak iščejo povezane vonje in okuse ter prijazne likovne rešitve.
Največja težava restavracije je ponudba vin na kozarec. Odprto imajo zgolj eno peneče, eno belo in eno rdeče vino, za vse ostalo je treba vzeti celo steklenico, kar naročanje zelo omeji in osiromaši večerjo. Pa to niti ne bi bilo potrebno, saj imajo v težki leseni vinski karti dovolj široko ponudbo ne samo štajerske, ampak tudi primorske in dolenjske kapljice, pa še nekaj šampanjcev je za razvajene goste. Na našo srečo je bilo odprto peneče vino večera penina DP brut iz kleti Dveri Pax, ki se lahko primerja z najboljšimi slovenskimi peninami, ali kar nasprotno, najboljše slovenske penine se lahko primerjajo z njo.
Mehurčki so se družili s kruhom z drožmi, ki se mu tako ali tako težko upremo, in maslom s solnim cvetom ter obsežno serijo pozdravčkov. Z rdečo peso na mehkem rožnatem krofu. Z ocvrtkom ajdove kaše in majonezo iz ocvirkov. Z vafljem z zelenim jabolkom, kremo čičerike in prahom zelenega jabolka. S hrustkom s peno gob in naribanimi črnimi tartufi. Ne samo zanimiv, tudi zelo okusen uvod, ki ga lahko ponudijo samo v najboljših restavracijah.
Bili smo dovolj velika in čvrsta družba, da smo si lahko privoščili celo steklenico belega vina. Svojo nalogo je izvrstno opravil chardonnay iz kleti Hlade nad Kamnico, za štajerske terene redko bogato vino, ki po slogu ne zaostaja veliko za višjimi linijami že omenjene kleti Dveri Pax. Chardonnay se je najbolje odrezal v kombinaciji s salamo iz zadruge v Račah, Kodilovo bunko in panceto (10 evrov za porcijo, ki zadovolji tri lačne osebe). Simpatičen, a predrag je bil karpačo rdeče pese, sveže in okisane, s kozjim sirom in pestom bučnic z bučnim oljem (11 evrov).
Še ena hladna predjed je tatarski iz postrvi (13 evrov) in s pepelom čebule, ki mu priložijo dva takosa, enega z mikrozelenjavo in majonezo, drugega s solato in kislo smetano, postrv pa si vanju gost naloži sam. Zraven je še majčkena steklenička oljčnega olja, ki poskrbi, da je pogled na krožnik še slikovitejši.
Vročo dvojno kokošjo juho z jetrnim cmokom in želejem jušne zelenjave bi moral poskusiti vsak Slovenec – tako natančno skuhane ne morete dobiti povsod. Solidna je bučna juha iz pečene buče, ki so jo spremljali bučni štrukelj, krema bučnih semen in najboljše Kocbekovo bučno olje, ki ga nakapajo s pipeto. Med toplimi predjedmi so ponosni na še eno likovno delo: žlikrofe, polnjene z govejim repom, ki jim dodajo rumenjak, kuhan v oljčnem olju, in jih polijejo z demi glace omako, kislo smetano ter drobnjakovim oljem (14 evrov).
Kot rečeno, ena največjih težav je, da nimajo na kozarec odprtega vsaj še kakšnega vina več. Za rdeče, ki naj bi spremljalo mesne jedi, je bil na voljo zgolj Bračkov zweigelt, mi pa smo se ogreli za Koglovo ali Cvetkovo, če hočete, zvrst modrega pinota in shiraza s pompoznim imenom Magna Domenica, kar seveda pomeni Velika Nedelja, kraj, kjer je bilo to izvrstno vino, eno najboljših rdečih štajerskih, pridelano.
Izredno pitna rdeča zvrst se je spopadla s polnjenimi piščančjimi prsmi, ki jih podprejo s tremi verzijami topinamburja (pire, ocvrt in pečen).
Malce presenetljivo sta bila med glavnimi jedmi tudi ravno prav pečena velika jadranska lignja v spremstvu peteršiljeve korenine v mnogih oblikah, korenjevega pireja in narastka koruznega zdroba. Obe jedi sta bili obilni, ob vseh dodatkih s 17 in 18 evri niti ne predragi, dvakrat dražja, 34 evrov, je bila ravno prav pečena velika zarebrnica mangalice s čebulno marmelado in praženimi gobicami.
Priprava jedi je v vseh fazah izjemno natančna, krožniki so bogati, če ne kar obilni, za kar so poskrbele tudi priloge. In nič drugače ni bilo pri sladicah: pohorska omleta z brusnično marmelado in smetano je morda manjša, kot smo jo jedli v okolici, pa tudi nekoč v Ljubljani, a je sladka in mehka, skoraj puhasta, čeprav brez vsake avtorske intervencije. Bolj jim zaigrajo obrazi, če naročite hišno sladico, timijanov mousse z medom, hruškami in biskvitom.
Povzetek
Restavracija, ki želi biti zgolj restavracija. Udobna, umirjena, topla, s krožniki, ki imajo korenine v lokalni ponudbi, a se ne bojijo povezovati okusov. Jedi so obilne, le redko opremljene z manjšimi avtorskimi posegi.
Vinska karta ni slaba in sploh ni ozka. Zastopani so praktično vsi štajerski mojstri, nekaj je tudi (najboljših) primorskih in dolenjskih vinarjev. Škoda, da je ponudba vin na kozarec preveč pičla.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
Restavracija Sedem
Cafova ulica 7, 2000 Maribor
Telefon: 02 621 14 12