Lahko bi rekli, da so v Prekmurju, ki že dolga leta slovi po dobri hrani in solidnih gostilnah, spet začeli razumeti, da so kmetijstvo, kulinarika, gostinstvo in termalni turizem prava pot v prihodnost.
Pot, ki so jo tlakovali v zadnjem času Panvita, tudi s svojo vinsko kletjo Marof, Kodila z mesnimi izdelki, gostilno in zaščito slovenskih prehrambnih izdelkov, Lušt z zelenjavo in Rajh z gostinstvom, več kot očitno nadaljuje tudi kmetija Puhan, prava mala tovarna, ki skoraj preveč natančno načrtuje svoje delovanje in celo bolj kot na naše spomina na avstrijske turistične kmetije. Prenovljena velika hiša z dvema orjaškima jedilnicama, teraso in trgovino lastnih mesnin, vina in vložene zelenjave.
Nad Bogojino so tudi njihovi vinogradi in vinska klet, bliže Murski Soboti pa imajo še kmetijo, s katere prihajajo prašički, 80 jih redijo, in piščanci. V Bogojini kuhajo in strežejo ob koncih tedna, je pa treba reči, da se boste morali za obisk potruditi in rezervirati, tudi na našo jesensko soboto, recimo, je bil lokal tako nabit, da smo morali prihiteti že opoldne. Zgodaj popoldne, po drugi, ko smo kosilo končali, je bilo pri Puhanu kot v mravljišču.
Prekmurska šunka se reže pri mizi
Preden se lotimo poročila o hrani, naj povemo, da imajo pri Puhanu samo lastna vina, ki jih je mogoče pokusiti v krajših degustacijah. Pri najdražji za 25 evrov dobite šest kozarčkov vina, narezek in vodeni ogled vinske kleti.
Naj takoj opozorimo na izvrstno hišno vino, suho penino iz chardonnayja, s katero smo začeli degustacijo jedi – obilno kosilo z imenom Popolno doživetje, po katerem zvečer zagotovo ne potrebujete večje večerje in stane 30 evrov. Koliko različnih jedi za ta denar dobite na mizo, je težko reči, a ko smo preštevali, smo prišli do dvomestne številke.
Lahko pa naročate tudi posebej: hladne predjedi so po šest evrov, juhe so po štiri evre, glavne jedi po okoli deset evrov, sladice pa po pet evrov. Kosila se začnejo pri 13 evrih. Poceni in, kot se je izkazalo, zelo dobro, čeprav se je zdela prekmurska šunka malce preslana za naš okus. Gospodar jo pri mizi nareže s pravo berkelco, zraven so še domače prašičkove salame, klasična, pikantna in z bučnimi semeni, v spremljavi zaseke, ocvirkovega namaza, paštete in vložnin, ki jih lahko v trgovinici kupite tudi za domov. Na straži je seveda še domač črni kruh.
Topinambur in mesni cmoki v goveji juhi
Podobno kot v mnogo turističnih kmetijah po naših krajih se s toplimi predjedmi tudi pri Puhanovih ne trudijo. Nadomestijo jih z bogatimi juhami. Morda je razlika ta, da imajo v Bogojini, tudi zaradi široke publike, na voljo več juh in na našo soboto je bila med njimi, malce presenetljivo, gosta topinamburjeva juha. Zelo krepka in hudo nasitna je imela na nasprotni strani klasično slovensko govejo juho, ki tisto popoldne od sebe še ni dala prav vsega, morda zato, ker je bilo tako zgodaj, čeprav so jo bogato poboljšali z mesnim cmokom, korenjem in rezanci.
Ob tem je treba dodati, da smo zraven pili hišni chardonnay (malo manj cenjenega letnika, ker so boljšega že razprodali). Na mizi je bilo ob tem ves čas domače bučno olje, v spremstvu močnega prleškega (ne prekmurskega) jabolčnega kisa.
Največja plošča za dve osebi
Na Štajerskem pa tudi v Prekmurju v zadnjem času vse več vinarjev prideluje tudi rdeča vina, ob modri frankinji je vse bolj domač modri pinot. Tudi na Puhanovi kmetiji je tako, čeprav se zdi, da še ni povsem ujel konkurence. Kar ne pa velja za glavne jedi, ki jih pripravljajo v Bogojini. Serija, ki smo jo dobili, je presegla vsa pričakovanja, tako po kakovosti pripravljenih jedi kot po količini.
Naj naštejemo. Svinjska lička so bila slastna, ravno prav, ne preveč mehka. Na drugi strani je bil tudi jelen v omaki z brusnicami idealno pečen in ne pretrd, kot se često dogaja. Svinjsko pečenko spečejo polnjeno s korenjem in kruhovim nadevom, zraven sta še dva kosa običajne svinjske pečenke, dobro pečene in nemastne, a na koncu sta si nagrado za najboljši kos mesa prislužili ocvrti piščančji bedri, ki sta lahko vzor tudi najboljšim slovenskim nedeljskim lokacijam.
Veliko, če pa govorimo o prilogah, je treba krožnik pomnožiti vsaj z dve. Tu so bili bogati sirovi štruklji, gomoljna zelenjava, praženi krompir, izjemna ajdova kaša, dödöli (prekmurski krompirjevi žganci) s smetano in čebulo ter dödöli z ocvirkovo omako. Nasitno, a kot rečeno, domače.
In na koncu seveda prekmurska gibanica
Dve stvari je še treba reči o glavnih jedeh, Puhanovi lahko pripravijo tudi kakšno kračo in jo povežejo s preostalimi dobrotami. Pozimi pa bo še več zanimanja za krožnik kolin, ki so jih potihoma ponujali že konec oktobra. A pustimo to in se lotimo sladic, kakšnih pet ali šest jih na dnevnem redu. Posolanke tokrat na našo žalost niso pripravili, je bila pa na svojem mestu originalna, običajno velika, sladka in nasitna prekmurska gibanica, ki ne izgubi veliko, če je vzamete samo polovico. Domačini so bili prepričani, da jo moramo pokusiti skupaj s sladoledom z bučnim oljem. In niso se motili. Je pa vprašanje, ali ne bi zraven namesto polsuhega muškata raje ponudili kakšne slajše kapljice.
Verjetno je kosilo ali večerjo pri Puhanovih mogoče končati tudi s kakšno žganico, je pa seveda potem dobro tudi prespati. Že za 60 evrov ponujajo nočitev za dve osebi s pregovorno obilnim prekmurskim zajtrkom.
Ponudba
Kmetija Puhan v Bogojini se zlahka uvršča med poceni in dobre gostilne. Še več, zdi se, da je na samem vrhu takšnih lokalov. Za kakšnih 15 evrov boste dobili bogato kosilo, izvrstne glavne jedi so po okoli deset evrov. Kuhajo nasitno prekmursko hrano z vsemi lokalnimi jedmi, če si česa želite več, imajo veliko trgovino.
Vina
Cene vin niso visoke, je pa vinska ponudba v celoti vezana zgolj na lastna vina. Na solidna vina Puhan. Penina je bila izjemna, sveža, z bogatim okusom. Manj so navdušili z nekaterimi belimi vini in modrim pinotom, morda bi vseeno lahko postregli še kakšno sosedovo vino.
Cena
Cene so, kot smo v naši rubriki navajeni, zelo umirjene. To, da za 30 evrov na osebo lahko pokusite ob juhi in sladici še hladne mesnine s spremstvom in štiri glavne jedi s prilogami, je za Slovenijo skoraj neverjetno.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku. Več zapisov iz rubrike Po domače najdete tukaj.