V Slovenijo je prišla veriga restavracij ČeWapi, za začetek so odprli tri restavracije v Ljubljani, a se nameravajo še širiti.
Ljubljana kot glavno mesto nekoč socialistične republike Slovenije se je z balkansko hrano srečala v šestdesetih, natančneje leta 1964, ko je legendarni Elempija Marković – Leka neposredno iz Kruševca v gostilno Čad pod Rožnikom prinesel prve recepte za jedi z žara . Menda ga je politika kasneje odstranila, verjetno tudi zaradi uspešnosti, gostom je hrana z juga takratne države, kot so čevapčiči, pleskavice in ražnjiči, enostavno zelo teknila.
Skozi zgodovino so se začeli razvijati zelo različni pogledi na tako imenovano balkansko kuhinjo ali na jedi z žara. V Ljubljani in tudi v Sloveniji je nastala množica povsem običajnih gostiln, ki je ob tipični slovenski kuhinji začela ponujati tudi dobrote z juga, takšnih gostiln je sicer vse manj, vendar pa smo predvsem po letu 1990 dobili množico enostavnih manjših ponudnikov hrane z žara, ponudnikov čevapčičev in pleskavic, ki so se specializirali za ponudbo, o kateri pišemo danes.
V zadnjem času so se po Sloveniji kot pri drugi ponudbi hrane ustalile žepne verige posameznih ponudnikov, ki lahko zadovoljijo širše množice. Na vrhu takšnih ponudnikov je srbska veriga ČeWapi, ki ima v Ljubljani zaenkrat tri razmeroma velike restavracije. Eno v Supernovi na Rudniku, drugo v BTC-ju in tretjo, najnovejšo, na elitni lokaciji na Cankarjevi ulici.
Veriga, ki že s svojim imenom ne dopušča nobenih dvomov, je seveda z naskokom največji ponudnik bolj sarajevske kot srbske kuhinje. Na meniju namreč ni svinjine, čeprav izvirajo iz Beograda, kjer imajo največ svojih restavracij, prvo so odprli leta 2006. Skupaj imajo 40 lokalov po večjem delu bivše skupne države, na Hrvaškem jih še ni, so se pa že razširili denimo na Dunaj. In nobenega dvoma ni, da se bodo še širili.
Njihovi lokali so, to je treba poudariti, dejansko restavracije, ne kakšni večji kioski ali lokali s hitro hrano. Ne nazadnje so praviloma umeščeni v urbano okolje. A ob modernem oblikovanju in čistoči je seveda na prvem mestu ponudba, ki bi jo lahko na hitro poimenovali moderna balkanska kuhinja.
Moderna, ker lahko ob klasičnih jedeh z žara gostje tudi zelo evropsko ali manj evropsko zajtrkujejo. Na svojem mestu so celo ribe, tuna in postrv. A jasno, na prvem mestu so seveda klasične jedi z žara, čevapčiči iz čiste junetinje v lepinji oziroma somunu.
Imajo pleskavice, še posebej velja poudariti gurmanske, začinjene s pekočo papriko, govejim pršutom in sirom, pa sudžuke, telečje krpice, piščančji file, piščančje krpice, pikantne odščipance na kajmaku, različna nabodala, marinirana telečja jetrca, ramsteke, krpice bifteka v oljčnem olju in biftek. Glavne jedi spremljajo mnoge vrste tradicionalnih solat in pečenega krompirja, za hitro kosilo pa je na svojem mestu tudi telečja obara.
Tudi sladice so vezane na jug vzhod naše regije: hurmašica, tufahija, baklava, tulumba, sladek mlečni riž in tri leče. Za tiste, ki si želijo manj eksotičnega sladkorja, imajo zelo klasične palačinke.
Naj na koncu omenimo da veriga ČeWapi, ki ima na jugu regije lokale pod imenom Walter, skriva še enega aduta. To so cene, ki ne dosegajo ljubljanskih. Na hitro: deset čevapčičev s prilogo v somunu je 7,60 evra, pleskavica je 6,70 evra, 250 gramov bifteka s prilogo manj kot 20 evrov, telečja obara pa le dobre štiri evre. In ko vse to pojeste, so na svojem mestu tudi pristna žganja, ki jih v Srbiji pridelujejo in destilirajo posebej zanje.
Foto: Marko Ocepek Delbello in ČeWapi