Na kmetijo Šeruga, ki ob majhni gostilni že dolgo razvija tudi za Slovenijo klasičen kmečki turizem s sobami, smo se dolgo odpravljali in pred kratkim so končno našli mizo za nas.
Domačija Šeruga je verjetno najlepše urejena kmetija z lastno gostinsko ponudbo pri nas. Zgodnje poletje s svojim zelenjem naredi dolinico, v kateri je pet ali šest manjših in večjih zgradb, še bolj slikovito kot drugi letni časi. Potoček, ki poganja leno mlinsko kolo (nekoč je bil na domačiji mlin), oklepa vso domačijo, jo loči od gozda in, mimogrede, gosti race. V malem naselju je seveda množica mačk, ob gostinskih mizah pa kraljuje najpogumnejša pisana Missy ob pomoči prijateljice, zlate prinašalke Brine.
Imajo tudi savno, organizirajo izlete, seveda ne pozabljajo na kolesarje in golfiste, v našem primeru tudi ne na teniške igralce, ki prebivajo v zelenju domačije in verjetno nabijajo žogice na streljaj oddaljenih igriščih na Otočcu. Menda v teh krajih še posebno poleti prevladujejo tuji gostje, ki neokrnjeno naravo očitno bolj cenijo kot vsega tega vajeni slovenski gostje, čeprav so cene ugodne – manjše sobe za dve osebi so 100 evrov na noč. V teh krajih je naša ekipa nekoč že prespala, tokrat pa nas je bolj zanimala ponudba jedi, ki morda nekoliko zaostaja za bivanjskim oddelkom domačije.
Polsuha penina in vegetarijanski uvod
Večerjo začnejo natančno ob šestih popoldne. Simpatična natakarica z izrazitim novomeškim naglasom je postregla z vodo in ponudila kakih sedem, osem hišnih žganic, od zelišč do sadja in nazaj, a je razumela, da vroč večer raje ohladimo s penino. Na Dolenjskem so v zadnjih letih začeli ob nekoč nepogrešljivem cvičku namreč pridelovati tudi izvrstne penine, zato je tudi pri Šerugovih vinih na svojem mestu penina iz bližnje Štembergerjeve kleti. Laški rizling, kraljevina, sivi pinot, kerner in rumeni muškat so se povezali v polsuho, za naš okus skoraj presladko penino in najavili prvo jed.
Za dobrodošlico, kot jo imenujejo, prinesejo pisan krožnik z raznobarvnimi češnjevimi paradižniki na velikih dehtečih listih bazilike, pa namaz jajčevcev s sirom, česnom in oljčnim oljem ter domač, še topel kruh. Takoj, ko smo se okrepčali, je na mizo prispela košarica še bolj zapečenega kruha s temno skorjo, ki je glasno hrustala, še preden smo nadaljevali večerjo.
Hišni cviček in Jeleničev rumeni plavec
Ko smo Šerugove pred davnimi leti prvič obiskali, so imeli, milo rečeno, zgolj povprečna vina, zdaj pa se je to spremenilo. Vinska karta se lahko kosa z mnogimi gostilnami v turističnih središčih, čeprav je treba reči ali kar pohvaliti idejo, da je v njihovi kleti in hladilnikih z naskokom največ dolenjskih vin – hišni cviček, potem pa Frelih, Colnar, Jelenič, omenjeni Štemberger, Prus …
Po penini smo si zaželeli nekaj bolj suhega in kaj je lahko bolj suho kot cviček? Povsem korektno verzijo tega, za mnoge zastarelega vina rožnate dolenjske zvrsti pridelujejo v domači kleti. Ne tako kiselkasto vino, kot smo se morda bali, je bilo na eni strani mize, na drugo stran pa se je postavil simpatičen in zelo piten Jeleničev rumeni plavec. Prvo za dva in drugo vino za tri evre sta imela najprej težko nalogo podpreti eno najzanimivejših bučkinih juh v naših krajih. Porcija, prevelika verjetno tudi za štiri odrasle osebe, je dobila mesto v velikem jušniku, bila je skoraj zimsko gosta, a tako okusna, da je kljub neverjetni količini v nekaj minutah izginila.
Pojedina s prašičkom in piščancem
Naša ekipa je kot že velikokrat znova dokazala, da zmore, če je nujno, pojesti velike količine. Glavne jedi so bile še očitnejši dokaz kot jušnik bučkine juhe. Ja, glavne jedi, ne glavna jed, kot smo zadnje čase navajeni pri dušebrižniških, z visokimi ocenami ovenčanih lokalih. V treh ali štirih poskusih je simpatična natakarica, za katero se je izkazalo, da govori celo madžarsko, na mizo znosila enostavno solato kumar in zelene solate.
Naprej. V norem vrtiljaku mesnin in prilog, so bila prašičkova rebra z zapečeno skorjico in mlado čebulo, na svojem mestu je bila malo večja porcija pečenega krompirja, imeli so pečenega piščanca s hrustljavo zapečeno kožico in pečeno čebulo, za vsak primer so pomagali hrustljavi špinačni žepki, za tiste, ki jim je meso manj ljubo, so bile ocvrte bučke in pečena paprika, povsem enostavno so skuhali korenje. Smo kaj pozabili? Seveda: ena najboljših jedi je bilo dušeno zelje s slanino, ki bi ga zlahka postregli kot bogato predjed. Za sprostitev je poskrbel soliden Jeleničev chardonnay z jasnim imenom excellent.
Missy odide in osem šnopčkov
Ko smo se ukvarjali z glavnimi oziroma mesnimi jedmi, je pri mizi ves čas patruljirala mačka Missy, potem pa je menda dvanajstletna tribarvna veteranka odšla k drugim mizam. Povsem razumemo. A naša naloga je bila pokusiti tudi sladico. Na vrsti je bila ne prevelika, zelo sladka sadna pita z bezgovim sladoledom.
Na koncu pa so spet ponudili osem steklenic žganic in med njimi smo konservativno izbrali dišeč višnjev liker, ki menda ni tako močan kot njegova konkurenca. Naj za konec samo omenimo, da stane pri Šerugovih meni zgoraj omenjenih jedi, od predjedi do sladice znosnih 26 evrov, to pa je že cena, ki jo v naših krajih za takšno pojedino težko srečate.
Ponudba
Na Domačiji Šeruga hrana ni povsem v glavni vlogi. Na natančno urejenem posestvu so bližje izletniški ponudbi. V mali vasica sicer imajo tudi velnes, a je vse ostalo na svojem mestu, bolj zato, da človeka vrne v neke stare čase. Kljub temu je treba reči, da boste jedli solidno in zelo bogato domačo hrano.
Vina
Na domačiji se lahko pohvalijo s pisanim izborom svojih in dolenjskih vin, kar je za takšne in podobne ponudnike zelo veliko; imajo pa za nergače na voljo tudi nekaj vin iz drugih slovenskih vinorodnih pokrajin.
Cene
Pri cenah ni nobenih skrivnosti. Če si par želi prespati, bo plačal 100 evrov in ob tem tudi zajtrkoval. Če se odločite zgolj za (zelo obilno) večerjo, boste odšteli 26 evrov na osebo.
Članek je bil prvotno objavljen v Nedeljskem dnevniku. Več zapisov iz rubrike Po domače najdete tukaj.