V Šentjakobu na severnem obrobju Ljubljane za lačne skrbi tradicionalna gostilna Pečnikar, ki se je ob našem obisku znova izkazala z nekaterimi uveljavljenimi jedmi. Tudi z nepozabnimi solnograškimi žličniki.
Okolica Ljubljane je geografski pojem, ki ga uporabljamo, ko govorimo o gostilnah na varni razdalji deset ali 15 kilometrov od Ljubljane. Proti domžalskemu koncu, proti Vrhniki oziroma proti Barju. V smeri proti Domžalam je bilo skozi zgodovino vedno nekaj zanimivih gostiln, v zadnjem času sta breme, ki ga je zapustila gostilna Janežič, bivša rezidenca kralja gradbenikov Ivana Zidarja, bolj ali manj uspešno prevzeli gostilni Pečnikar in Brinovc.
Brinovc se bo našega obiska verjetno še veselil, pri Pečnikarju pa smo bili sredi januarja, v času, ko psihologi svarijo množice pred popraznično depresijo. In jasno, to je čas, ki ga lahko reši dobra gostinska ponudba, še posebej, če je nekaj cenejša kot tista v najdražjih mestih Evrope.
Pečnikar s svojo toplo lončeno pečjo pozimi, poleti pa z romantičnim vrtom v hladu stoletnih dreves je vsaj solidna, če ne kar zelo dobra in ne predraga tradicionalna gostilna. Toliko za začetek, nadaljujemo pa lahko tudi s tem, da v prijetno toplih jedilnicah predvajajo solidne zimzelene, bolj jazzovske kot popevkarske melodije. Melodije, ki jih pospremijo z dvema vrstama prosecca, Perinijem in Soligom. Vsak stane pet evrov za kozarec in človek se kar zamisli nad dejstvom, da je v Sloveniji mogoče za manj denarja dobiti marsikaj bolj suhega in bolj zanimivega.
Naj dodamo, da ima Pečnikar za rang tradicionalne domače slovenske gostilne kljub vsemu solidno vinsko karto, na kateri je največ odprtih vin kleti Furlan, vse klasične slovenske zgodbe, vključno s cvičkom, a tudi nekaj velikih imen našega vinarstva, kot so briška, koprska in radgonska klet, Istenič, Jakončič, Kabaj, Gaube in Dolfo. Po pregovorno neprepričljivem proseccu smo se lotili najprej Gaubejeve zvrsti kernerja in renskega rizlinga, nato pa še briške rdeče zvrsti prvin.
Začeli smo s hladnimi predjedmi, na veliko ponujajo pršut in panceto iz Furlanije, nam pa se je zdela bližja domača suha salama, ki je povezala svinjino in govedino. Zelo na tanko narezana, a okusna in za današnje čase kar slana jed se je srečala zgolj z nekaj kumaricami.
Škoda, da dišečim kolobarčkom ne dodajo kakšnega sira, je bila pa cena 4,5 evra za razmere, ki vladajo pri nas, pravzaprav hudo ugodna. Dražja, devet evrov, je bila velika porcija govedine v solati, ne preveč začinjena verzija, ki pri Pečnikarju predvideva na drobno narezano govedino in čebulo. Priporočamo.
Pri predjedeh stavijo na enostavne testenine, predvsem njoke in rezance, v sezoni imajo jurčke in šparglje, včasih, na naš dan pa ne, fižolovo juho. Cene testenin so med osmimi in desetimi evri, cenejše so seveda juhe (štiri evre). Po dolgem času poročamo o rahlo anemični goveji juhi s palačinkami, pardon, z nasitnimi fritati, ter bogati, gosti gobovi juhi. Juhe so, to je treba namigniti, postrežene v velikih porcijah.
Naj omenimo, da je Pečnikar ena tistih gostiln, ki razumejo tudi modernega človeka, ki zgolj nekaj prigrizne in se zaradi obiska gostilne ne misli nekontrolirano rediti. V ta namen omogočajo, da naročite tudi manjšo in nekoliko cenejšo porcijo, predvsem glavnih jedi.
A malo je pri Pečnikarju še vedno kar veliko: za devet evrov imajo (telečji) dunajski zrezek, ki se po velikosti lahko meri tudi s tistimi iz središča Ljubljane, ki se gibljejo okoli 30 evrov. Pa še nekaj mehkejši je. Bog ve, kakšen je šele njegov večji prijatelj.
Morda je bila še nekoliko večja, brez dvoma pa veliko debelejša telečja pečenka, ki gotovo sodi med najboljše svoj vrste v naših krajih. Priloge, ki jih je treba naročiti posebej, so kljub svoji obilnosti v nekaj minutah izginile z mize. Šlo je za krokete in njoke, ki jedca kar silijo k odvisnosti in pred nami ne bodo nikoli več varni.
Kaj pa pohana piška, ste se vprašali tisti, ki ste pri Pečnikarju že jedli. Slovensko, skoraj obredno jed, ki bi jo moral zaščititi Unesco, je v Šentjakobu mogoče dobiti na mnogo načinov. S kožo ali brez. Celo ali polovico (14,5 evra). Pa tudi posamezne kose – nogica, torej bedro v svoji kompletni obliki, pride v dveh kosih in stane sedem evrov. Štiri evre je perutnička. Kakor koli, naša bedrca so bila, kot smo v takšnih gostilnah navajeni, brez napake.
Je pa tako, da lahko pozabite vse, kar ste doslej prebrali. Večino naštetega dobite v vseh boljših, nepretencioznih gostilnah po Sloveniji, toda … V finalu smo se ob vseh drugih možnostih odločili za velike, izvrstne, skoraj neverjetne, sladke in puhaste solnograške žličnike z brusnicami. Takšnih nismo jedli od časov, ko so zaprli svoje dni najboljšo klasično gostilno v Sloveniji – Brinje za Bežigradom. Porcija, ki zadostuje trem odraslim osebam, stane osem evrov in pol.
Na koncu priporočajo žganice. Na repertoarju imajo marsikaj. Za tri ali štiri evre je dobiti ves zeliščno-sadni spekter, čeprav najraje točijo kar srbski Šamar.
Povzetek
Domača gostilna v Šentjakobu ponuja povsem klasično slovensko kuhinjo, ki ustreza nedeljskim kosilom, a imajo med jedmi tudi nekaj biserov. Recimo govedino v solati, posamezne kose ocvrtega piščanca, dunajski zrezek, solnograške žličnike … Za štiri jedi s prilogami pripravite kakšnih 30 ali 35 evrov na osebo.
Vinska karta je solidna, že pri odprtih, hišnih vinih je nekaj solidne kapljice. Še več je dobrih imen pri buteljkah. Bi se pa dalo marsikaj izboljšati in morda v deželi sijajnih penin prosecco ni dobra rešitev za peneče vino na kozarec.
Ocena: 3,5/5
Cena: €€€€
Vinska ponudba: 3/5
Ambient: 4/5
Gostilna Pečnikar
Šentjakob 47, 1231 Ljubljana – Črnuče
Telefon: 01 562 60 56