Zavili smo v staro Gorico, v eno najbolj znanih, vsaj malo tudi slovenskih postojank v Furlaniji. Na sobotni večer smo šli v Rosenbar, na njihov zeleni mediteranski vrt.
Zdi se, da se na zahodu, v nam najbližji Italiji zavedajo vseh pasti poenostavljenega michelinovskega, tri- in petzvezdičnega turizma. Koncept, ki ga razvijajo v Monte Carlu, Dubaju, St. Moritzu ali Zermattu, jemljejo z rezervo ali ga enostavno ignorirajo. Italijanske gostilne ob meji s Slovenijo so v večini primerov bistveno cenejše in manj postavljaške kot naše. Je pa res, da nikakor ne težijo k višjecenovnim sestavinam. V primeru Rosenbara, kjer, mimogrede, strežejo v našem jeziku, gre za nizkocenovne, a izvrstno pripravljene predvsem morske jedi, v slogu slow food filozofije sestavine prihajajo predvsem iz Jadrana in seveda Goriških brd.
Rosenbar je stara furlanska oziroma slovenska gostilna. Malce spominja na Subana v Trstu, malo tudi na Devetaka. In podobno solidno je bila obiskana, čeprav je šlo za prvo soboto v avgustu, ko gredo naši sosedje tradicionalno na dopust. Na zelenem mediteranskem vrtu, ki je zvečer zlahka premagal vročino, so sedeli predvsem domačini in naročali iz menija, ki je napovedoval, da bo oseba porabila za večerjo (zgolj) od 25 do 40 evrov.
Kot rečeno, v glavni vlogi so morske jedi, pravzaprav sta v “celinski” konkurenci zgolj krminski mesar D’Osvaldo in kraški sirar Zidarič. Olja so v glavnem Sancinova, kis je Sirkov, pisani kozarci Zafferanovi.
Za hišnega vinarja so določili Stefana Benso, ki ga poznamo po njegovi višji liniji vin La Castellada, sicer pa so na vinskem listu ob franciacorti in proseccu predvsem briški in kraški pridelovalci z obeh strani meje – gospodar je priporočil Dora Prinčiča oziroma njegov zelo piten tokaj, pardon, friulano 2022. Vina v Rosenbaru stanejo med 20 in 50 evri za steklenico, tista v ponudbi na kozarec pa kakšne tri evre.
Iz kuhinje so nas pozdravili s kozarčkom gazpača. Miniaturna hladna juha je bila zelo pristna verzija španskega originala, obogatijo jo z olivami in mladim sirom. Trenutek zatem so bile na svojem mestu tudi prve predjedi. Ob školjkah, inčunih in sardelah velja pokusiti hladne rezance s surovimi kalamari, ikrami in peteršiljevim oljem. Zanimiva in osvežilna morska solata za 12 evrov.
Na drugi strani je morska degustacija oziroma tris, ki ga sestavljajo mečarica na kurkumini kremi in z okisano zelenjavo, inčuni s paradižnikom ter mini sipe za bučkinih rezancih. Krožnik teh treh specialitet stane 15 evrov in je brez dvoma prvi vrhunec večera.
Prava likovna domislica je gosta poletna paradižnikova juha s kruhovimi hrustki in riževim polpetom v sezamovi oblekici. Med testeninami so na svojem mestu linguini z mečarico, paradižnikom in olivami. Natančno pripravljene prve jedi, primi piatti, kot temu pravijo v Italiji, kažejo, da je v kuhinji izkušena kuharica, ki za 12 do 15 evrov pripravlja testenine z morsko in zelenjavno vsebino. In nič drugače ni pri glavnih jedeh.
Za cene med 16 in 22 evri so na jedilniku sardele, sardoni, mečarica, lignji in kot edini, vsaj delni predstavnik mesnega sveta, vitello tonnato, ki smo ga seveda naročili, tudi zato, da bi ga primerjali s tistimi, ki jih je moč dobiti v slovenskih restavracijah. Jasno, rezin teletine v omaki tune s kančkom kurkume, kaprami in malimi paradižniki je bilo v porciji nekaj več kot pri nas, cena – 15 evrov – pa je tudi nekaj nižja kot v naših krajih. Je pa treba reči, da gre (izvzemši kurkumo) za klasično verzijo teletine s tunino omako.
Za glavno jed imajo pri Rosenbaru vedno konkreten kos ribe. Napovedane orade tokrat ni bilo, sveža je bila kirnja, ki je navadno celo bolj okusna od orade. Velik slasten kos pečene morske pošasti (kirnje bojda lahko dosežejo do 50 let) so poletno pospremili s paradižnikom in korenjem ter morda malce presenetljivo s čebulo (22 evrov).
Še eno presenečenje je sledilo pri sladicah. Tako sladkega tiramisuja s tako poudarjeno kavo na dnu je skoraj nemogoče dobiti kjerkoli drugje, poskusili smo tudi krepak sladoled iz mlečnega cveta z amarenami in meringami. Celotna ponudba sladic je bila tokrat vremenu primerno usmerjena v sladoledne možnosti, v hladnejšem delu leta pa strežejo tudi svojo različico gibanice.
Še enega za na pot? Možnosti je veliko, ampak legendarni goriški pelinkovac – ne pelinkovec – Abuja se sliši kot resen furlanski odgovor na takšna vprašanja.
Povzetek
Urejena stara goriška gostilna ponuja enostavno, zgolj rahlo avtorsko mediteransko kuhinjo lokalnih morskih jedi in zelenjave, ki se v tem času še posebej prileže. Za simpatično večerjo štirih jedi boste odšteli okoli 40 evrov.
Vinska karta je sestavljena iz ne predragih favoritov iz Goriških brd in Krasa. Najboljši mojstri teh krajev (Bensa, Zidarich, Primosic, Fiegl, Sanzin, Il Carpino, Raccaro, Picech, Felluga, Klinec, Škerk …), ki so cenovno še ugodni, so na voljo od 20 do 50 evrov.