Butični hotel na eni najlepših lokacij v Sloveniji, s pogledom na jezero Jasna in gore v ozadju, je dobil lično podobo, novo vsebino, novo ekipo in kot se spodobi, se je okoli restavracije takoj spletlo nekaj legend.
Kakšnih legend? Recimo ta, da so jim svetovni ocenjevalci podelili visoke ocene, še preden so dobro prižgali štedilnike, v drugo so vpleteni hrvaški ocenjevalci, ki so se zgražali nad neprofesionalno postrežbo. Mi pa radi vse preverimo iz prve roke, zato smo se ob prvi priložnosti zapeljali v Kranjsko Goro.
Za začetek smo ugotovili, da je Milka z novo ekipo in s krepko količino denarja dobila novo podobo, ki jo je že dolgo čakala. Hotel in restavracija sta popolnoma prenovljena tako zunaj kot znotraj, velika okna kar vabijo k pogledu na romantično jezero. Morda jim še manjka nekaj sproščenosti, pa tudi za Michelinovo sceno značilne pručke za torbice, da teh ne bi bilo treba postavljati na tla.
Je pa naša, zaradi bolezni rahlo okrnjena ekipa lahko denimo izbirala med celo vrsto vod: ne le z mehurčki ali brez, temveč tudi v dveh temperaturah. Kozarci so iz Rogaške in tudi hišno peneče vino je iz Rogaške Slatine, to je Jankovičeva nedegoržirana penina iz chardonnayja in kančka ranfola, avtohtone slovenske sorte. Ob tem bi kdo pomislil, da hišni šef za vina prihaja iz rogaškega konca, in prav bi imel.
Na kozarec so sicer ob začetku na voljo tri peneča vina, ob Jankoviču še dolenjska peneča žametna črnina iz Domaine Slapšak pa tudi šampanjec s simpatičnim imenom Tchin Tchin, ki ga na jugu Šampanje prideluje Charles Dufour.
Vinska karta je obsežna in zadovolji praktično vsak okus. Poudarek je na ekoloških in biodinamičnih pridelovalcih, po drugi strani ne manjka nihče od velikih slovenskih klasikov, med tujci pa se najde tudi Cristal in med bordojci Chateau Margaux.
Gostu ponudijo štiri možnosti spremljave pijač ob hrani, prva je brezalkoholna, druga se osredotoča na lokalne in avtohtone vinske sorte, tretja poudarja ekološka in biodinamična vina, četrta je pa tako imenovana polna izkušnja, ki ne obsega le vin, ampak se v kozarcih ob jedeh znajdejo tudi razne v hiši fermentirane pijače, čaji in kava. Naš načrt je bil ob krajšem in občutno cenejšem sedemhodnem meniju (121 evrov na osebo) pokusiti spremljavo lokalnih in avtohtonih vinskih sort za dodatnih 50 evrov na osebo.
Goste pozdravijo s štirimi različnimi grižljaji, ki dajo že takoj vedeti, da je kuhinja v Milki visokokreativna, razmeroma zapletena, z veliko sestavinami, ki večinoma predstavljajo lokalno okolje, ni pa nujno – več kot enkrat se pojavi jesetrov kaviar. Prvič že na kolačku z rahlo sirovo kremo, odišavljeno z limono, na katero položijo ocvrto čebulo, hren in že omenjen jesetrov kaviar. Med pozdravi iz kuhinje so še slani “lincer” s piščančjim parfejem, pa mini pite z bučkami v dveh barvah, pehtranom in praženimi lešniki ter tortice s stročjim fižolom, kaprami in čemažem.
V kozarcih se je po mehurčkih znašla nagrajena pinela 2021 iz vipavske kleti Marc, v krožnikih pa prva jed menija, nasekljan sulec z redkvijo daikon in luštrekom, kozjo sirotko, stebelno zeleno in oljem ribezovih vej. Kot rečeno – vsaka jed ima obilo sestavin, a so okusi povezani in uravnoteženi.
Časa za podoživljanje ni bilo veliko, prvi del večerje je tekel v intenzivnem tempu, v kozarcih se je že znašlo naslednje vino – tokrat šipon, ki so ga v štajerski kleti Matic Wines pridelali v amforah. Menda redek “ulov”, ki ga v Sloveniji praktično ni dobiti, saj ga večino pograbi tujina.
Nas vino ni tako zelo prepričalo, nas je pa navdušila naslednja jed, v kateri je kuhinja predstavila, kako v celoti porabiti korenje – ožgan mlad korenček s cikorijo in pasto fermentirane marelice, mladim sirom ter diskom iz korenja s prahom korenjevega listja, čez vse to pa sledi še omaka iz kamiličnega olja in fermentirane marelice. Spet skoraj preveč zapleteno, a obenem zelo okusno.
Korenje je pravzaprav napovedalo serijo brezmesnih jedi, v naslednji je bilo pečeno zelje, premazano s črno limono, dodali so popražene pinjole, por in peno iz sira tolminca, v kozarce pa natočili enega od naših favoritov, Iaquinov Dolan (furlanski tokaj oziroma jakot) 2018. Naslednja za Slovenijo značilna sorta, s katero smo se spoznali, je bila vitovska grganja Mandrija 2019 iz kleti Pietra, ki je zalila še eno brezmesno jed, tokrat piro in jurčke, ki so jih prekrili s peno pinjenca in peteršiljevim oljem.
Nato smo nenadoma zavili stran od menija in vinske spremljave, na mizi sta se znašla ocvrta svinjska tlačenka z aspikom stebelne zelene in pečeno dagnjo ter kozarec s pivom, Sour Sister iz goriške pivovarne Reservoir Dogs.
In če se že ves čas sprašujete, kje je kruh … tudi mi smo se. V Milki namreč kruha na mizo ne prinesejo tik do glavnih jedi in tudi takrat seveda ni “le” kruh, ampak je mehak in penast, buhtljem podoben brioš, premazan z maslom in posut s semeni koromača, janeža in kumine. Ob njem prinesejo maslo s čemažem in sijajen namaz z bučnimi semeni ter ob tem svetujejo, naj si malo kruha vendarle prihranimo za h glavnim jedem.
Prva od teh je poširana postrv z belim fižolom, oljem koprca in lisičkami, ob njej se je v kozarcih vrtela rebula Fojana 2018 iz kleti Edi Simčič, ki jo je pred glavno mesno jedjo nasledil refošk Grande Cuvee Certeze 2015 iz kleti Santomas.
Opremili so nas z resnimi noži in pričakovali smo, da bomo zarezali v kos mesa, a je bilo to že narezano – koščki merjaščevega mesa so bili zaviti v list ohrovta in položeni na ohrovtov pire ter obliti z omako iz rdečega vina, fonda iz merjaščevih kosti, klinčkov in bezgovih kaper.
Po tem je kuhinja presenetila – pred sladico ni bilo “predsladice”, denimo kakšnega sorbeta, ampak juha, kostna juha s cmokom iz kruha z drožmi, polnjenim z drobovino. Ta nas je pripravila na sladico, ki pravzaprav ni bila sladka, ampak je imela več zemljastih in slanih not: sladoled ječmena s koji plesnijo, krema črnega čaja, lešniki s karamelo in na lističe narezani sveži rjavi šampinjoni. Ob tem so nam v kozarce natočili sijajen Anderličev suhi jagodni izbor laškega rizlinga iz leta 2003.
Tako kot pozdravi so bili tudi slovesi iz kuhinje (vsaj) štirje – hrustki z medenim sladoledom, prahom koromača in cvetnim prahom, pa paljeno testo s kremo iz mareličnih koščic in slivovo marmelado, tortice s kondenziranim mlekom in dehidriranimi malinami ter žele bombon s pelinkovcem.
In ko smo že mislili, da je konec, so na mizo prinesli še piškote iz mletih lešnikov in masti krškopoljca z glazuro jabolčnega soka. Sijajni piškoti, ki so jih prinašali – dokler nismo omagali.
Iz bogatega izbora hišnih žganic in likerjev, ki jih denimo izdelajo tudi iz lisičk, smo si natočili kostanjevega, slivovega in dovškega in se po kakšnih petih urah odkotalili nazaj proti središču države.
Povzetek
Moderna strogo avtorska kuhinja, ki ponuja mnoge nove rešitve in še več neobičajnih okusov. Vrtiljak, ki bi ga lahko še bolj zavrteli, če bi se v strežbi sprostili, vrhunska restavracija ni nujno resnobna.
Vinska karta je dovršena in se bo sproti gotovo še polnila, namesto garažnih mojstrov pa bi ob visokih cenah pričakovali še kako znano ime iz Burgundije ali Toskane.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 5/5
Ambient: 5/5
Restavracija Milka
Vršiška cesta 45, 4280 Kranjska Gora
Telefon: 0597 79590