Velika mesta, predvsem prestolnice, preprosto morajo imeti vsaj nekaj razkošnih restavracij. V Zagrebu je ena takšnih gotovo Zinfandel’s, ki tako s hrano kot s strežbo in cenami sili v sam vrh.
Najprestižnejša zagrebška restavracija živi in dela v najmogočnejšem, a že kar utrujenem zagrebškem hotelu Esplanade. Hotel ob osrednji zagrebški železniški postaji so odprli leta 1925, njegova naloga pa je bila pospremiti legendarni vlak Orient Express in služiti njegovim razvajenim potnikom. Tudi zato je hotel oblikovan in opremljen v slogu art decoja, kar je očitno tudi v veliki jedilnici, ko namesto natakarja človek skoraj pričakuje polikanega Davida Sucheta v vlogi detektiva Hercula Poirota.
Stene so visoke, zavese in lestenci težki. Natakarji so prijazni in uslužni, pribor je srebrn, kozarci so Riedel, krožniki pa Roshental. Za recepte in koncept skrbi za mnoge najboljša hrvaška kuharica Ana Grgić Tomić, ki na krožnike vključuje obilico prestižnih sestavin: tu so kaviar, tartufi, prepelice, divje ribe, govedina …
Uganili ste, takšna kuhinja s tako natančnim servisom ne more biti poceni. In tudi ni, kar nekaj jedi gre čez 40 evrov, na vinski karti pa so tudi steklenice po šest ali sedem tisoč evrov. Recimo Petrus 2012 ali Sauternes Château d’Yquem iz otvoritvenega 1925. Za sedem tisoč evrov se steklenic vina ne proda prav zlahka, še posebej če gre za sladka vina. Podobno visoke so cene drugih etiket, recimo nam ljube bele zvrsti A plus iz Kleti Brda, ki v Zagrebu stane komaj verjetnih 100 evrov.
V vsakem primeru so vina v Zinfandel’su zelo draga, tudi če se tako kot mi odločite za hrvaška vina, ki jih je na vinski karti razumljivo največ. Začeli smo s penečim Milleniumom (sedem evrov za kozarec), ki ga na bližnji Plešivici vzgajajo v kleti Tomac. Izredno suho in osvežilno peneče vino iz chardonnayja in starih sort s Plešivice smo povezali s svežim koruznim kruhom ter fokačo in zeliščnim maslom, iz kuhinje pa so nas pozdravili s koščkom brieja na lešnikovem drobljencu, figovo marmelado ter omako iz medu in čilija. Zelo sladka in proti pričakovanjem ne preveč pikantna kombinacija.
Simpatični “pjenušac” smo zamenjali z Galićevo slavonsko belo zvrstjo Bijelo 9 (laški rizling s sauvignonom in chardonnayjem), ki je pospremilo uvodne, že kar krepke jedi. Nujno smo hoteli poskusiti tatarski biftek, ki ga poznavalci štejejo za najboljšega na Hrvaškem, vendar smo hitro ugotovili, da ga zadnje čase ne pripravljajo več pri mizi. Škoda zaradi spektakla, a tatarski je bil vseeno zelo dober. Meso je bilo močno začinjeno, ob maslu ter belem in črnem toastu mu je pomagala še solata s čebulo in paradižnikom. Pa cena? Triintrideset evrov, a ga je za dve lačni osebi.
In če je bil tatarski tradicionalno dober, je treba reči, da je goveji jezik kar presenetil. Pri nas bi ga narezali na rezine ali kocke, v Zinfandel’su pa popečejo večji kos, mu dodajo redkvice in hren ter omako sušene govedine in zelišč. Izjemna jed je hkrati ena cenejših, ki so na voljo, zanjo boste odšteli 18 evrov. Ob uvodnih jedeh se je lepo izkazalo tudi Galićevo vino, ki pa spet ni ravno poceni – za steklenico namreč želijo 55 evrov.
Galić je s svojim poslanstvom nadaljeval pri naslednji seriji. Na eni strani je bila to popolno kuhana rižota, ki jo bogatijo z dimljeno polenovko in bobom. Na začetku se je zdelo, da krepke jedi ne bomo zmogli cele, pa smo se na koncu pogovarjali o tem, ali bi je naročili še.
In če rižota ni bila nasitna, se je nasprotno izkazalo za polnjene bučne cvetove z jajcem, kremo tartufov in nastrganimi svežimi črnimi tartufi. Mimogrede, v času našega obiska belih tartufov (še) niso imeli, a mogoče to niti ni tako slabo, glede na to, da so bili bučkini cvetovi že tako po 22 evrov.
Ob glavnih jedeh se je v kozarcu znašel Plenkovićev Zlatan Plavac Grand select (16 evrov za deci in pol). Podlaga za takšno odločitev je bil predvsem striploin, dve ne preveliki in nekoliko trdi rezini govedine za dobrih 40 evrov, ki ju je lepo pospremila naribana, ne narezana rdeča pesa s prepraženimi pinjolami.
Na drugi strani so jadranski lignji nastopali kot rezanci v juhi iz kokosa, limonske trave in kurkume. Vrhunska azijska jed – tako bi lahko rekli za 23 evrov težko juho, ki je imela vlogo glavne jedi.
Na našo soboto so imeli pri Zinfandel’su štiri sladice. Tudi sorbete različnih agrumov z rabarbarino marmelado in namelako oziroma kremo bele čokolade z jagodo, drobljencem sivkinih amarettov, sivkinim gelom in perlicami iz čokolade Ruby. A celo bolj se je zdela simpatična finalna četa čokoladic, piškotkov in biskvitne lizike, oblečene v zlato. V zlato? Ja, v zlato!
Povzetek
Le rahlo avtorska kuhinja, ki se ne boji prestižnih sestavin. V najbolj prepoznaven zagrebški hotel pač sodijo kaviar, tartufi, divje ribe, prepelice in najdražja vina na svetu. Cene so temu primerno zabeljene, pod 100 evri na osebo se ne boste najedli.
Na vinski karti imajo mnoga najboljša vina sveta, a se zdi, da po drugi strani manjka duše, marsičesa lokalnega. In cene so – to recimo vidite, če naročite slovenska vina – milo rečeno previsoke.
Ocena: 4,5/5
Cena: €€€€€
Vinska ponudba: 4/5
Ambient: 4/5
Restoran Zinfandel’s, hotel Esplanade
Mihanovićeva 1, 10000 Zagreb
Telefon: +385 01 4566 644